Bog – Navodila za uporabo

0

Dandanes je pisanje knjige o bogu poseben izziv. Zlasti če je vsebina um odpirajoča in nestandardna. Bralci se težko uprejo vzgibu, da napisano merijo na podlagi starih prepričanj, ki v resnici niti niso njihova.

Saj ne, da bi nove ideje morali sprejemati na vrat na nos, treba jih je kritično pretehtati in oceniti, toda to težko storijo, če vse njihovo življenje temelji na ozkem sklopu idej, ki jih nikoli niso imeli priložnost pretehtati in oceniti ali pa si tega niso dopustili.
Kaj je torej tako nestandardnega v novi knjigi? Ji je vredno dopustiti, da malce pretrese vaša prepričanja o bogu, božjem, svetem in religioznem?

PARSTEIZEM

Pogled v zgodovino kaže jasno sliko razvoja religije skozi tri obdobja: politeizem, monoteizem in parsteizem. Prvi dve besedi poznate, tretja je moja skovanka. Pomeni: “vera v razdrobljenega Boga”. Edini Bog (kot simbol) je razdrobljen na množico podob (malikov). Na tisoče ločin “monoteističnih” religij ne časti več celega Boga, temveč njegove delce, njegove dvodimenzionalne podobe. Zakaj bi sicer potrebovali toliko religij, ki naj bi vse častile istega Boga? Še huje – toliko ločin ene in iste religije? In zakaj se v religijah dogaja toliko tega, proti čemur naj bi stale (malikovanje, elitizem, politiziranje, pridobitništvo, duševna, duhovna, spolna zloraba …)? Razumete, o kakih slepih prepričanjih govorim?
Če danes nekdo reče, da judje, kristjani in muslimani častijo istega Boga, bi ga najraje vprašal, če sploh ve, o čem govori! Če bi vsi ti verniki imeli izkušnjo tega enega in edinega Boga, bi prenehali biti verniki in bi postali svetniki. Religiozno simboliko bi lahko obdržali zavoljo duševnega zdravja, toda oklestili bi jo slepih in togih interpretacij, ki vodijo v nespametne spore. Bog bi se približal na doseg roke in ne bi več vlival strahu, avtoritarna verska hierarhija bi se razblinila.

IZKUŠNJA BOGA

Avtoritete monoteističnih religij nam praktično nikoli v zgodovini niso dopuščale izkušnje Boga, h kateremu so nas vabile. Brez izkušnje pa je vera vedno slepa in v resnici brezbožna. Katera religija je brez boga in slepa, ugotovite sila preprosto: kjer so konflikti glede Boga, je prisotna votla vera brez izkušnje.
Med svetniki ni konfliktov, saj doživljajo globino boga, ne pa le določenih površinskih značilnosti, ki mu jih pripisuje določena skupina. Med verniki, po drugi strani, so konflikti stalnica. Zakaj? Zato, ker verjamejo v Boga. (Op.: Nalašč ločujem med bogom in Bogom. Z malo začetnico označujem stvarnega dostopnega boga, ki je vedno ob nas in ga niti ne moremo ne izkušati; z veliko označujem izmišljenega nedostopnega Boga, v katerega smemo samo verjeti.) Ljudje se prepiramo le glede idej, v katere verjamemo, nikoli glede idej, ki smo jih doživeli kot stvarne in jasne. Dokler se prepiramo glede Boga, je to znak, da še nismo izkusili boga.

Če nekomu rečete: “Verjamem v gravitacijo,” bo odvrnil: “Kaj pa je tu za verjeti?” Nobenega čudenja ne bo, nobene očaranosti. Povsem druga zgodba je, če rečete, da verjamete v angele, v reinkarnacijo, v marsovce, v večdimenzionalne prostore, v stvarjenje. Ali še huje, da v kaj ne verjamete!
Denimo, da v konservativnih islamskih državah rečete, da ne verjamete v Alaha. Ob tem bo vzniknila polemika, imeli boste koga prepričevati o svoji veri in on koga o svoji. Če je njih več, bodo predvsem oni prepričevali vas. Tudi če so vaše utemeljitve jasne kot beli dan.

Večkrat v zgodovini je drugačna izkušnja posameznika izzvala kako zaplato v območju kolektivne vere ali celo v območju (napačno!) razumljenega in predrzneža je množica pogosteje umorila, kot da bi pretehtala pristnost svoje vere in razuma ter ju ob spoznanju zmote spremenila. To je sledilo mnogo kasneje, ko je zmota že tako bodla v oči, da je več ni bilo mogoče zanikati.

SLEPA VERA

Kadar so sveti možje razlagali svoje svete izkušnje, tega niso počeli zato, da jih nam ne bi bilo treba osebno doživeti, ampak zato, da bi pri lastnih izkušnjah laže ločili avtentične od nepristnih. Toda postopoma se je “to je prava smer”, “tako je dobro” spremenilo v “to je edina prava smer”, “samo tako sme biti!” Duhovni vodiči so postali duhovni zakoniki. Kjer je zakon, so kazni, kjer so kazni, je krivda, kjer je krivda, je strah, kjer je strah, ni svobode, kjer ni svobode, ni miru, kjer ni miru, ni svetih izkušenj, kjer ni svetih izkušenj, postane religija politična ustanova. Kot taka začne uveljavljati moč s političnimi sredstvi, živega, svetega boga pa izrine na svoje obrobje ali celo povsem izobči. Interpretacija duhovne izkušnje ostane živa, če jo uporabljamo kot vodilo, ne pa kot zakon. Poleg tega lahko o njej razpravljamo samo, če imamo tudi sami tovrstno izkušnjo.

Apriorno prepričanje je smrt spoznanja. Slepi vernik ne more zares živo izkusiti niti svoje lastne religije, tudi če zna na pamet opise vseh izkušenj njenega ustanovitelja. Živi kot podoba tistih, ki jih sveto spoštuje, ki so ga vzgojili in ukalupili njegovo zavedanje. Še vedno pa je njegova osebnost plod izključno njegove osebne izkušnje, ne pa izkušenj drugih ljudi. Slepi privrženci naukov teh ali onih mislecev so ravno zato tako votli. Nimajo vsebine, ker njihovo življenje temelji na interpretacijah tujih izkušenj. Tudi če so te tuje izkušnje bile pristno svete, se ne prenašajo naprej. Naprej se prenese le interpretacija, ki je kot prazna školjčna lupina. Lepa, a mrtva. Lahko se zavlečem vanjo in si domišljam, da sem školjka, toda ko me doleti zrnce peska, iz njega ne bom zmogel narediti bisera.

Avtor: Nara Petrovič
www.karmaplus.net

Lepo je, če deliš:

O Avtorju

Uredništvo

Portal za zdrav način življenja.

Pusti sporočilo