Dodatki v prehrani – kaj vse »tiči« v živilih?

0

Brez barvil in sredstev za konzerviranje v živilski industriji sploh ne gre več. Živil polnih barv, dolgih rokov trajanja in marsikaterega »doživetja« v svetu okusov ne bi bilo mogoče zagotoviti brez uporabe dodatkov. V Evropi proizvajalci hrane živilom letno primešajo skoraj 190.000 ton arom.

Letno pa trgovanje z dodatki po vsem svetu prinaša zaslužek v vrednosti 18 milijard evrov.

Veliko industrijsko pripravljenih živil ni mogoče pripraviti brez dodatkov, saj bi začela juha iz vrečke hitro plesneti, margarina bi postala žarka, pri sadnem jogurtu bi se jogurt ločil od sadnega pripravka, sojine paštete bi okusili oziroma označili z oceno »nevtralno«, preliv za solato pa bi razpadel na zelišča, kis in olje. Paradižnik iz rastlinjaka ima sam po sebi okus po vodi, svinjsko meso iz množične reje pa enostavno nima okusa.

Zato mora živilska industrija neprivlačnim živilom dodati ustrezne ojačevalce okusov, barvila, in s tem zagotoviti privlačen videz, vzpodbuditi tek in si nenazadnje zagotoviti tudi masten zaslužek. S strani Evropske unije je dovoljena uporaba 320 različnih dodatnih snovi, ki jih lahko dodajajo konvencionalnim živilom. »Industrijski kuharji« imajo na razpolago 2.500 različnih spojin, ki jih uporabljajo pri ustvarjanju novih izdelkov. En gram arom pa že zadostuje, da podelijo okus enemu kilogramu nekega živila. Kaj potem pravzaprav vsebujejo juha v pločevinki, zamrznjena že pripravljena pizza ali mešanica za peko kruha, ostaja skrivnost podjetja. Zagotovo pa velika večina ljudi ne ve skrivnosti, da aroma banane ni nič drugega kot mešanica isopentylalkohola, kisa in žveplove kisline v razmerju 4:5:1. Kocka goveje juhe ne vsebuje niti kančka govejega mesa, temveč ogromne količine glutamata (E 620, E 621, E 622).

Na žalost pa se tudi v otroški prehrani nahajajo velike količine nevarnih barvil. Nevedni otroci s sladkarijami, deserti, pijačami, mlečnimi izdelki, salamami, klobasami, siri, sladoledi itd. zaužijejo ogromne količine škodljivih snovi. Britanska agencija Food Standards Agency prav zaradi tega svari pred določenimi sintetično pridobljenimi barvili in svetuje, da pred nakupom dobro preberete, katere dodatke živilo vsebuje. E102, E104, E110, E122, E124 in E129 lahko pri otrocih zmanjšajo sposobnost koncentracije in izzovejo hiperaktivnost, alergije in vrsto drugih zdravstvenih težav. Najpozneje od sredine leta 2010 pa bodo morali proizvajalci na živilu, ki vsebuje takšna barvila, posebej opozoriti potrošnika na vsebnost teh.

Tudi Mednarodno združenje zdravnikov za zdravo okolje ISDE (Internationale Vereinigung von Ärzten für eine gesunde Umwelt) zahteva, da se iz hrane za otroke odstrani dodatke, kajti otrok ne potrebuje sintetičnih barvil in arom. Združenje ne opozarja samo na toksikološke, temveč tudi na psihološke posledice. Ugotavljajo namreč, da lahko arome, ki jih otrok zaužije že zelo zgodaj v svojem življenju, vplivajo na do-življenjsko sposobnost okušanja in dajanja prednost določenim okusom. Tudi barvil otrok ne potrebuje. Posebej ne t. i. anilin barv, ki jih pridobivajo iz katrana.

Med najbolj nevarne E-je v hrani pa uvrščamo še E123, E127, E131, E132, E133, E142, E150, E151, od E210 do E228, E310, E311, E312, E320, E321, E407, od E412 do E414, od E620 do E625, E951, E952, E954, za otroke tudi E420.

Za črko E in kombinacijo številk se skrivajo sestavine in oznake dodatkov, katerih uporaba je dovoljena v vseh državah Evropske unije in deloma tudi po svetu.

E-je delimo na barvila (E100–E181), ki so pravzaprav kozmetični pripomoček za živila, s katerimi lahko ponaredijo boljšo kakovost, na sredstva za konzerviranje (E200–E290), ki podaljšajo rok trajnosti živil, na kisline, antioksidante, mineralne soli (E296–E385), rastlinske smole, emulgatorje, stabilizatorje (E400–E495), na mineralne soli, sredstva proti strjevanju (E500–E585), na ojačevalce arome (E620–E640) in razne snovi (E900–E1520).

Obstajata najmanj dve zdravi in varni alternativi prehranjevanja brez sintetičnih dodatkov
Prva je, da si hrano pripravimo sami s čimbolj svežimi sestavinami. Na primer, žitarice skuhamo za nekaj dni vnaprej, sadje ali marmelado primešamo v navaden jogurt, preliv za solate pripravimo sami itd. Druga pa, da posežemo po bio izdelkih, še posebej zaradi zdravja naših otrok.

Za predelavo bio oziroma eko živil je število dovoljenih dodatkov veliko manjše, in sicer je s strani Evropske unije dovoljenih le 47. Večina teh snovi je neškodljivih. Jih je pa nekaj, ki so prav tako sporne, kot sta, na primer, E250 natrijev nitrit in E407 karagenan. Prva snov omogoča, da meso ohrani lepo rdečo barvo in mu podaljša rok trajnosti, obenem pa lahko povzroča hiperaktivnost in druge stranske učinke, je potencialno rakotvorna, njena uporaba pa je v mnogih državah omejena. Drugo pa EU dopušča kot sredstvo za zgoščevanje mlečnih izdelkov. Če je sinteznega izvora lahko povzroča raka in razjede na želodcu. Veliko proizvajalcev je že opustilo uporabo te snovi, saj obstaja enostavna zvijača, kako se izogniti njeni uporabi v mlečnem izdelku. Smetano brez karagena je treba pred uporabo samo močno pretresti, tako da se smetana in voda ponovno pomešata med seboj.

Večina eko združenj pa se je uporabi konzervansov E250 in E252 (kalijev nitrat) v mesninah in klobasah kljub dovoljenju odpovedala.

Eko združenja so kljub dovoljeni uporabi 47 dodatkov uporabo teh snovi še dodatno drastično zmanjšala. Postavila so konkretna določila za posamezne skupine živil, kot so kruh, pekovski izdelki, mleko, mlečni izdelki, klobase in mesnine. Bioland tako, na primer, dovoljuje uporabo le 22 dodatkov, Demeter pa celo samo 18. Eko združenja Biokreis in Naturland pa za primerjavo, na primer, dovoljujeta uporabo snovi E250, a ne pri mesninah, ki so namenjene za pečenje (slanina, mesni sir), saj se pri segrevanju hitro tvorijo rakotvorni nitrozamini.

Uporaba encimov je s strani Evropske eko direktive prav tako dovoljena. Ti naredijo kruh hrustljav, pri klobasah in sirih pa pospešijo zorenje. Encime se uporablja vedno tam, kjer mora iti postopek hitro in kjer mora biti izkupiček velik. Uporabo teh pa so omenjena eko združenja prepovedala, zato postane hitro jasno, da kislo testo za ržen eko kruh, ki brez kakršnih koli dodatkov dozoreva tri dni in ne samo tri ure, stane več.

Namesto z umetnimi sladili eko ponudniki sladkajo z medom, sladkorjem in gostimi sokovi. Ojačevalci okusa so nepotrebni, saj eko ponudniki uporabljajo visokokakovostne sestavine iz ekološke pridelave in znajo spretno uporabiti začimbe. Tabu so tudi sintetična barvila, sladila in sredstva za konzerviranje. Naravni vitamin E ekstrakt (E306), pridobljen iz rastlinskih olj, služi ekološki predelavi živil kot antioksidant, s katerim poskrbijo za rok trajnosti olj in margarin. E406 agar agar je preizkušeno sredstvo za zgoščevanje, E503 pa je bolj poznan kot jelenova sol, ki je priljubljena kot pekovski dodatek.

Ponudimo torej svojim otrokom le najboljše in jim s svojim ravnanjem zagotovimo boljšo prihodnost.

Viri:
http://www.kochmix.de/kochmagazin-zusatzstoffe–was-steckt-drin-in-den-lebensmittel–382.html
ÖKO – TEST KOMPASS, E-Nummern Nr. F0905
Lebensart, Februar/März 2008, Ärzte fordern: Keine Zusatzstoffe in Kindernahrung!
www.paradisi.de – Farbstoffe in der Osterzeit besonders gefährlich

Avtor: Christine Berk
www.zazdravje.net

Lepo je, če deliš:

O Avtorju

Uredništvo

Portal za zdrav način življenja.

Pusti sporočilo