Jeza v najstnikih

0

Najstnikom, torej mladostnikom oziroma pubertetnikom svetujem v okviru moje Svetovalnice brezplačno, saj s tem vračam nekaj svojega znanja, izkušenj, volje in energije v mlade odraščajoče ljudi, ki iščejo svoj prostor pod soncem.

Morebiti se vam bo zdelo naivno, ampak jaz trdno verjamem v to, da je potrebno posamezniku pomagati in stati ob strani v najbolj tveganem obdobju razvoja človekove osebnosti, to je obdobju pubertete, torej najstniškega obdobja, ko hormoni divjajo, oblikuje se dokončna lastna vrednost in samopodoba.

Sedaj ne bom pisala na dolgo o svojem razočaranju nad slovenskim Ministrstvom za izobraževanje, pod katerega spada tudi Urad za mladino, pa Urad za razvoj izobraževanja in na nek način tudi Mladinski svet Slovenije. Na vseh teh naslovih sem namreč bila, direktorjem oziroma predsednici Mladinskega sveta sem predstavila svojo vizijo in željo neposredno svetovati ogroženim najstnikom širom naše ljube domovine, za kar potrebujem napotilo najvišjega odgovornega organa, torej Ministrstva za izobraževanje, a sem povsod dobila košarico v smislu: »navdušeni smo nad vašo idejo in samoiniciativnostjo; mi žal za to ne skrbimo, saj so po šolah šolske svetovalne službe (za katere sem direktno od ‘problematičnih’ najstnikov slišala zgodbe, da zgolj nekaj zapisujejo, poslušajo mladostnika bolj ne kot ja ter ga nato na hitro odslovijo); pojdite na drugi urad, pa na Zavod za šolstvo (ki mi seveda odgovori, da oni pač nimajo nič z učenci in dijaki, da oni so organ, ki skrbi za učitelje)« in podobne izjave. Pa sem dobila občutek, da sem jim odveč, četudi so me sprejeli na sestankih z radovednostjo in prijaznostjo, to je pa tudi to. Akcije, energije za nekaj narediti oziroma spremenit pač ni bilo. Okej, tole sem hotela dati iz sebe, da boste drage bralke in bralci vedeli, da se borim za naše in vaše najstniške otroke in njihovo dobrobit.

Ko se ukvarjam in svetujem najstnikom, odkrivam, da vsi po vrsti v sebi držijo ogromne ‘bazene’ jeze. Govor je o tisti težki, prvinski jezi, ki pred seboj vse ruši in uničuje. Govorijo mi, da jo čutijo, kako jih preplavlja, kako jim povzroča temo pred očmi, težko dihanje in se zelo težko krotijo, da ne bi koga udarili ali kričali na ves glas. No, resnici na ljubo, večina teh najstnikov svojo jezo da ven skozi neprimerno vedenje in kričanje nad bližnjimi, ki so pač najbolj pri roki, pa tudi nad drugimi odraslimi, dostikrat so to lahko tudi učitelji ali profesorji, ki si niso zgradili dovolj trdne in zdrave avtoritete.

Mnoge mlade ljudi v sveto jezo vrže tudi krivica, ki se jim zgodi. Na to so zelo občutljivi in se težko brzdajo, ko želijo pojasniti, zakaj so nervozni, žaljivi, agresivni, zato jih okolje po navadi začuti kot »težke« posameznike, ki hitro dobijo nalepko agresivneža ali tistega, ki kar naprej nekaj zahteva in je vedno jezen.

Pa se sprašujem, od kod vsa ta nakopičena jeza v mladih ljudeh? Ali smo to starši in drugi odrasli, ki jim s svojo neprimerno in jezno držo kažemo, kako nezadovoljni in tečni smo nad vsemi situacijami in ljudmi, v katerih vedno najdemo napake in o njih govorimo na žaljiv in nespoštljiv način. Otrok in kasneje najstnik nas pri tem opazuje in posluša, ne mine dolgo, ko postane sam kopija taistih jeznih in nervoznih staršev. In potem se ti starši sprašujejo, kaj je z njihovim otrokom, a v sebe ne zmorejo pogledati in ozavestiti, da so sami tudi delni vzrok za jezno naravnanost njihovega mladostnika.

Jeza se med drugim producira tudi takrat, ko razvajeni in z vsem udobjem obdani pubertetnik pride v situacijo, ko ni več vse po njegovem. Ker tega ne razume in ni pripravljen na bilo kakšne kompromise, reagira jezno in srborito.

Ko se vam prihodnjič zgodi kaj podobnega, dragi starši, vse spustite iz rok in svojega najstniškega otroka pozorno poslušajte, kar želi povedati, kako to pove, spoštujte njegovo mnenje in nato sami povejte vaše ter bodite pri tem jasni in argumentirani. Nekje pač moramo začeti s spremembami za bolj kvaliteten nivo komunikacije ter zaupanja. S tem bo tudi jeza deloma izgubila svoj težki predznak. Gre za naše odraščajoče otroke in njihov osebnostni razvoj. Ne sme nam biti vseeno!

Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
www.svetovalnica.si
foto: www.freedigitalphotos.net

Lepo je, če deliš:

O Avtorju

Uredništvo

Portal za zdrav način življenja.

Pusti sporočilo