Ko tuja zelenjava zaradi zlorab trgovcev dobi slovensko državljanstvo

0

Slovenija z doma pridelano zelenjavo pokrije le še dobro tretjino potreb, zato jo glavnino uvozi. 

Tako je vse od vstopa v Evropsko unijo, ko so se slovenski proizvajalci začeli spopadati s tujo konkurenco in so v boju z množičnimi pridelovalci iz italijanske Padske nižine ali iz Španije vse bolj pešali. Danes na okoli 1400 hektarjih površin pridelajo le še kakih 40.000 ton tržne zelenjave.

Po oceni dr. Martine Bavec, strokovnjakinje za ekološko kmetovanje in od začetka tega meseca tudi vršilke dolžnosti direktorice direktorata za kmetijstvo na kmetijsko-okoljskem ministrstvu, bi lahko zelenjava v Sloveniji rasla na dodatnih 2000 hektarjih površin, a le ob izpolnitvi tehle pogojev: da se bodo pridelovalci organizirali, da bo proizvodnja zelenjave potekala načrtovano in da jo bodo pridelovalci kupcem prodajali povezani.

Pa je našteto mogoče doseči? Težko. Slovenija je namreč ena od štirih evropskih držav, ki na področju zelenjave nima ene same organizacije proizvajalcev (OP), v Avstriji, denimo, je v takšne organizacije povezana tretjina vseh proizvajalcev zelenjave.

Zadruge so odpovedale

Pri organiziranem odkupu zelenjave so v Sloveniji skoraj povsem odpovedale tudi zadruge. Večina jih od kmetov odkupuje predvsem mleko in meso, zelenjavo le redke. V letu 2010 so tako zadruge odkupile dobrih šest tisoč ton zelenjave ali zgolj 15 odstotkov vsega tržnega pridelka.

Med zglednejšimi zadrugami v tem pogledu sta koprska Agraria in novomeška Krka. Janez Kužnik, direktor KZ Krka Novo mesto, je izračunal, da imamo v Sloveniji sveže zelenjave le za približno pet tednov. Njihova zadruga prevzame dobro polovico vse zelenjave, odkupljene prek zadružnega sistema, vendar je Kužnik prepričan, da so kljub temu še vedno premajhni, da bi lahko v pogajanjih s trgovci iztržili več. A za to ne krivi zgolj trgovcev, ampak tudi neorganiziranost pridelovalcev in dejstvo, da doslej trgovcem niso znali povedati niti tega, kolikšna je njihova proizvodna cena za posamezno vrtnino. (Potem ko je Kmetijski inštitut Slovenije nedavno izračunal proizvajalčevo ceno za 19 vrtnin, naj bi ta izračun poslej proizvajalcem služil kot pomoč pri pogajanjih s trgovci.)

Ko je Kužnik prevzel vodenje novomeške zadruge, je sklenil, da bo sodeloval le s tistimi pridelovalci, ki so bili pripravljeni sprejeti trdno zavezo, da bodo zadrugi dostavili vnaprej dogovorjene količine pridelka. Enako mora po njegovem veljati za odnose med zadrugo in trgovino. “Nekatere zadruge so še danes nezanesljive dobaviteljice. Blago trgovcem dostavijo le, če imajo presežke, sicer ne. In to ni prav,” je prepričan Kužnik.

Med ključnimi problemi slovenskega zelenjadarstva Kužnik izpostavlja, da nimamo zagotovljenega popolnega sistema sledljivosti izvora zelenjave, kar trgovci po njegovem s pridom zlorabljajo. “Slovenska zelenjava postaja vedno bolj iskano tržno blago, zato se pod imenom slovenska prodaja tudi zelenjava iz tujine. To velja tako za ljubljansko tržnico kot za velike trgovske sisteme,” opozarja Janez Kužnik.

Zelenjava ni kot pralni prašek

Pred približno letom dni je nastala zelenjavna veriga, v okviru katere se želijo pridelovalci s trgovci dogovoriti tudi o tem, da bi na trgovskih policah zagotovili ustrezen in primerno označen prostor za slovensko zelenjavo, ki bi bila naprodaj v enotni embalaži. Po Kužnikovih besedah ima namreč velika zelenjadarska kmetija samo z embalažo na leto okoli 40.000 evrov stroškov. Proizvajalce zelenjave moti še nekaj. “Ne želimo, da trgovci s slovensko zelenjavo ravnajo kot s pralnim praškom ter da jo na vrhuncu sezone prodajajo po akcijskih cenah in med seboj kar tekmujejo, kdo bo ponudil nižjo ceno. To ne gre. Slovensko mesno industrijo so z akcijskimi cenami skoraj likvidirali. Pojdite samo na sejem Agra v Gornji Radgoni in videli boste, kaj je ostalo od nje,” je na nedavnem posvetu zadružnikov v Portorožu spomnil Kužnik.

Toda trgovci vidijo probleme s slovensko zelenjavo drugače. Trdijo, da do nje ne morejo priti, saj jim proizvajalci ne uspejo zagotoviti zadostnih količin in stalne kakovosti. Mija Lapornik iz Trgovinske zbornice Slovenije je na zadružnem posvetu tudi opozorila, da nekateri slovenski pridelovalci zelenjave nimajo ustreznih skladišč, nezadostna pa je po njenem tudi samopromocija slovenskih pridelkov. “Že skoraj leto dni je od sprejetja zakona o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov, a ne vem, ali se na tem področju kaj premika,” je Lapornikova zbodla kmetijsko-okoljsko ministrstvo. Temu namreč v letu dni ni uspelo izbrati niti izvajalca promocije, saj je obe vlogi, prispeli na javni razpis, zavrnilo, novega razpisa pa še vedno ni objavilo.

Bavčeva: Slovenska zelenjava je manj obremenjena s pesticidi kot uvožena

V Sloveniji tržno zelenjavo pridelujemo na okoli 1400 hektarjih površin. Od tega je 14 odstotkov (na 190 hektarjih) konvencionalne pridelave, preostala zelenjava je vključena v različne sheme kakovosti, največ (77 odstotkov ali dobrih 1000 hektarjev) v integrirano pridelavo, ekološko pridelana zelenjava pa raste le na dobrih 120 hektarjih površin. Dr. Martina Bavec je prepričana, da imamo proizvodni potencial za zelenjavo v Sloveniji, a večjo proizvodnjo zavira cel kup problemov. Ključni je po njenem mnenju neorganiziranost proizvajalcev, zaradi česar imajo pri prodaji šibko pogajalsko moč.

“Če imamo težave s trgovino, jih moramo začeti aktivno reševati in trgovcem jasno povedati, da je slovenska zelenjava kakovostna, ker ni dolgo v transportu, zato povzroča manjše izpuste toplogrednih plinov,” poudarja Bavčeva, ki na podlagi rezultatov analiz odvzetih vzorcev zelenjave ugotavlja, da je slovenska zelenjava v povprečju 2,3-krat manj obremenjena s pesticidi kot tista, ki je na trgovskih policah iz uvoza.

Avtor: Tatjana Pihlar
www.eko.dnevnik.si

Lepo je, če deliš:

O Avtorju

Pusti sporočilo