Lovec, ki iskreno obžaluje svoje zločine nad živalmi

0

Vinko Strmšek, 57 let, iz Slovenske Bistrice, je že skoraj tri desetletja član ene od štajerskih lovskih družin. Toda Vinko ni klasičen lovec. Pred mnogimi leti je namreč obesil lovsko puško na klin, kajti v srcu je začutil močno obžalovanje zaradi prelivanja krvi živali po naših gozdovih in poljih.

V pogovoru je zelo iskreno in čustveno opisal svojo bolečino, ki jo še vedno čuti v srcu, ker je odvzel življenje mnogim živalim. Danes je Vinko med drugim tudi član Društva za zaščito in proti mučenju živali Slovenska Bistrica, katerega vodi njegova žena.

Kaj vas je privedlo k temu, da ste postali lovec in začeli streljati živali?
Potrjevanje sebe, zdravljenje svojih strahov, misel, da v takratni družbi pomenim premalo. To je bil moj moto. Klasična prošnja za vstop v gojiteljske vrste pa se začne približno takole: »Že od malih nog občudujem naravo in živali, zato bi želel, da me sprejmete v vašo lovsko družino. Zagotavljam vam, da bom vestno opravljal vse naloge, ki mi bodo naložene …« Danes razmišljam, da tisti stavek v moji prošnji o ljubezni do živali in narave ni bil čisto iskren. Kako lahko nekaj, kar ljubim, gojim z odvzemom življenja, ki je v naravi zakon?

Kaj se je zgodilo, da ste opustili morjenje živali?
Ne morem več! Govorim samo o sebi, jaz sem spregledal.

Kako so se na vaš odstop odzvali lovci?
Pravi pametni gojitelji lovci spoštujejo mojo odločitev, drugi pa so me in me bodo še naprej, toliko bolj po tem intervjuju, napadali, češ kaj se delaš finega in ljubitelja živali, sam si dosti pobijal. Ja, sem in to mi je peklensko. Tlačijo me more in si ne bom nikoli, nikoli tega oprostil! Vseeno mi je, kaj poreko drugi, kaj poreko lovci, kateri lovski organ me bo vprašal, kaj še sploh počnem v njihovih vrstah. Jaz čistim svojo vest in vem, kje v njenih globinah je najbolj umazana. To vem samo jaz, samo jaz poznam svoje umazanije in samo meni je grozno žal za te umazanije. Jaz sem to počenjal. Jaz to čutim! Jaz in nihče drug. Tudi posipavanje s pepelom v tej reviji mi ne bo dalo miru. Nič! Nihče! Vrniti življenja se ne da! Popraviti, spremeniti miselnost – da, toda vrniti življenja ne more nihče!
Član lovskega društva ste še vedno.
Da, sem in bom poizkusil po tem intervjuju tudi ostati.

Kako komentirate izjave lovcev, da se imajo za prijatelje živali?
To vprašanje postavite drugim lovcem, gojiteljem. Jaz se imam za prijatelja sedaj živeče divjadi. Prijatelj sem s tistimi živalmi, ki sem jih včasih lovil, gojil. Toda takrat nisem bil njihov prijatelj. Prijatelja pa ja ne ubiješ!

Lovci pravijo, da ubijajo živali, zato da se ne bi preveč namnožile. Toda mnoge študije dokazujejo, da ravno lov povečuje število rojstev živali, ki naj bi se na ta način živalske vrste branile pred izumrtjem.
No, vidite, vse govori v prid narave ! Kaj sem počenjal v gozdu, naravi jaz z puško? Gojil sem na način, ki se mi je takrat zdel lovsko-gojitveno pravilen. Obstajajo lovci, ki se jim gojitvene smernice oz. plan odstrela, ki ga narekuje Zavod za gozdove, ne zdijo primerne, glede na dejansko oz. resnično stanje divjadi. Naj se v lovskih družinah še tako trudimo s spomladanskim štetjem divjadi, nikoli ne bo 100-procentno realno. V praksi se dogaja, da ko si uplenil lepotca s čudovitim rogovjem, ki ga obesiš na steno in s tem pri svojih tovariših gojiteljih vzbujaš zavist, moraš za ravnovesje v gozdu, kjer z ljubeznijo gojiš, ubiti še mogoče kakšno mladico (to je lanska srnica), mogoče enega ali dva mladiča, pa še mogoče kakšno mamo srno. Temu smo po navadi rekli, da moramo pokriti srnjaka prijatelja. Če ti to ni v celoti uspelo, je sledilo za uplenitelja – gojitelja ena od najhujših kazni: naslednje leto ni smel gojiti.
Vedno se je v lovskih krogih govorilu o upadu kvalitetnih trofej, konkretno, o rogovju srnjaka.V mnogih LD so začeli z odstrelom kapitalnih, t.j. lepih, zdravih srnjakov pred paritvijo srnjadi. Pobilo-gojilo se je glavno in najlepše, kar predstavlja najboljši genetski potencial za nadaljnjo uspešno gojitev. Po moji logiki bi, če že moramo gojiti, pobili te lepe prijatelje po uspešni paritvi, to je konec avgusta. Mi gojitelji pa smo začeli z uspešno gojitvijo-pobijanjem za dober turistični (lovni turizem-gojitev) denar kar po šestnajstem maju in čisto pozabili na gojitvene smernice! Moja logika je, da če ni več močnih, lepih trofejno bogatih prijateljev (ki smo jih uspešno pobili) v naravi, pridejo na vrsto slabši, trofejno šibkejši prijatelji.

Lovci trdijo, da uravnavajo ravnotežje števila živali v naravi. Zakaj potem ne uravnavajo tudi števila čmrljev, metuljev, žab…?
Na moji steni doma nisem nikoli imel ne metuljčka niti čmrlja. Tudi moj prijatelj tega ni imel na steni, on je rajši uplenil »prijatelja«, ki je kazal moč in energijo s prelepim rogovjem, krznom, močnim zobovjem … Krila metuljčka, glava čmrlja, želo osice pač ne štejejo. Predvsem pa ne potrjujejo mojega ega! Zakaj bi potem lovil »gojil« te prijatelje? Gojim to, kar v družbi, kjer sem, šteje!

Ali so fazanja gojišča po lovski logiki tudi uravnavanje živali ali pa morda celo projekti usmiljenja do živali?
Govorim o sebi, o mojem pogledu. Kam naj dam fazančka, ki sem ga vzgojil v inkubatorju? Spustim ga v strupeno okolje, polno pesticidov, ki ga počasi ubijajo? Vidite, konkretno za te «gojitve« niso krivi lovci. Če pa preživi, so tu jesenski gojitveni lovi, teh pa zagotovo ne preživi, vsaj ne takrat, ko se gojitev udeležim jaz »gojitelj«.

Če je razlog ubijanja živali v gozdovih uravnavanje naravnega ravnovesja, kot to trdijo lovci, zakaj lovci mnoge živali, ki so po njihovem ali po državni odločitvi odveč, dostojanstveno ne pokopljejo, temveč jih ponižajo, saj jim odvzamejo del telesa za trofejo ali pa jih pojedo? Ve se namreč, kaj npr. predstavlja trofeja: to je znamenje zmage nad sovražnikom!
Veliko časa v moji lovsko-gojitveni dobi je bilo posvečenega zbiranju trofej. Želja, da sem jo imel tudi jaz na steni, če jo že ima moj lovski prijatelj, po možnosti malo boljšo, več vredno, bolje ocenjeno trofejo. Mislim, da predstavlja trofeja na steni nek statusni simbol. Trofejomanijo sem jaz prebolel. Nimam nobene več. Moji znanci še imajo kakšen video posnetek naših gojitvenih pohodov. Jaz sem vse te posnetke, spominke, skupaj s trofejami, skuril. Pri vseh teh posnetkih in slikah mi zaledeni kri in mi je hudo. Trofejo, ki jo upleniš-gojiš v drugem lovišču, je treba seveda plačati, razen če te na to gojitev povabi gojitelj, ki je član tiste družine, v kateri bosta gojila. Pravico do gojitve pa si je član, ki te je povabil, prislužil s prostovoljnim delom v svojem gojitvenem revirju. Tak način »gojitve« pa nima nič skupnega z ljubeznijo do prijateljev – živali. Odšel sem v drugo gojitveno območje, in ko mi je plen, to je prijatelja-srnjaka pokazal, sem ga lovsko-gojitveno pravično ubil!

Kaj je potem glavni motiv lovcev?
Zase bi upal dolgo naštevati. Za druge pa … Smešne in absurdne se mi zdijo razne zgodbice lovcev-gojiteljev, ko v lovski reviji opisujejo čudovito jutro z leno, lepo meglo, ki se počasi pomika in skriva jutranjemu soncu … In potem s solzami v očeh upleni-ubije srnjaka, ki je v tem lepem meglenem jutru prišel po svoj vsakodnevni zajtrk ob točno določeni uri, točen do minute kot vedno. Ta prijatelj je bil ubit s solzami v očeh? Lepo prosim, kje je tu ljubezen, lepota, spoštovanje, harmonija? Mogoče v solzah?

Kako bi ocenili revijo Lovec?
O strokovnosti v reviji Lovec se ne morem spuščati “globoko”, ampak smešno se mi zdi, da se na dolgo in široko piše o raznih “gojitvenih”podvigih z ljubeznijo do živali napolnjenih lovcev. Ko nekdo, ki praznuje visoko spoštljiv osebni praznik, ga ostali lovski člani za njegov rojstni dan povabijo, da sebi v čast ubije lepega trofejno bogatega srnjaka, jelena, prašiča. Lepo prosim! Praznujem svojo življenje tako, da odvzamem drugo? In ko ti lovski čuvaj opiše kako sta z “gojiteljem” lovcem, ki je za nezaračunane usluge lovski družini dobil za nagrado dovoljenje, da ubije eno žival. Na zadnjih straneh strokovne revije ti razne živaloljubiteljske agencije ponujajo uboj živali za določeno vsoto denarja in sicer s polno mero lastne ljubezni do divjadi in z določenim popustom. Kje je tu ljubezen do divjadi, ki smo ga lovci omenjali v prošnji za vstop med lovce-pripravnike? Propagandnega gradiva je ogromno: trgovine ponujajo »poceni« odstrel, lovci se slikajo ob ubiti živali s svojimi otroci. Zelo močna pedagoška poteza, ki je potrebna psihološke analize lovca. Ponuja se razne naprave za streljanje ponoči. Čudno, mene so učili, da se ponoči ne strelja. Toliko o takšnih in podobnih cvetkah v naši strokovni reviji.

Lovci tudi obiskujejo šole, vrtce in predavajo učencem. Če vodstvo nekaterih šol in vrtcev resnično misli, da ima lov pozitivno sporočilo za naše otroke, ali menite, da bi podobno razmišljali, če bi lovec prišel v razred s puško in nožem, pred učenci ustrelil ali obstrelil žival in jo potem do konca ubil, odrl in razkosal?
Tudi sam sem bil nekoč na neki šoli in prikazal otrokom lov, gojitev na najlepši možni način. Glejte, pa ja ne bom otrokom prikazal končnega izida svojega velikodušnega zimskega krmljenja in svojo tiho slo po nečem, kar bi rad imel na steni med trofejami, kar otroci res gledajo z ljubeznijo.

Če lovci pravijo, da uplenijo živali zaradi prevelikega prirastka, zakaj potem pozimi toliko krmijo?
Poznam družino, kjer so si člani pisali smešno veliko število ur prostovoljnega krmljenja, približno sto ur, in v tem času so porabili do tone koruze. Na skupnih lovih pa so potem »prigojili« dva fazana s čisto normalno težo, ki jo pač ima uplenjen fazan. Na količino pokrmljene koruze in na število ur, porabljenih za to humano dejavnost, bi pričakoval uplenjena fazana s težo od 100 kg navzgor.

Nekateri kmetje se pritožujejo, da jim gozdne živali jedo njihove pridelke, kar naj bi bil še en razlog za ubijanje živali.
Z odgovorom bom dregnil drugam. Poglejte, divjad, torej naši prijatelji, imajo že stoletja iste migracijske poti. Vse te poti smo jim prekinili z ograjenimi cestami. Zamerim vsem ljubiteljem narave in živali tako mlačen pristop v borbi z državo in cestnimi lobiji. Za prehode nad cestami in pod njimi bi se morali boriti z dosti večjo vnemo, kot jo kažejo pri gojitvi in uravnavanju staleža določene divjadi. Divjad leta in leta hodi po istih poteh, potem pa se tam pojavi obdelana površina s hrano. Ja, hvala lepa, zakaj pa ne, če že ima pred sabo na krožniku? Lovske družine ogromno denarja porabijo za plačilo škod po divjadi, nekateri kmetje pa to hudo pridno izkoriščajo. Leta nazaj je nek vplivni mož postavil rejo ovčk na zelo rizičen teren, tam, kjer že stoletja živi medved. Se čudite? Kdo je kriv? Jaz, ki tu živim stoletja, ali vi, ki ste prišli na moje dvorišče in postavili vaše pogoje. Halo!

Kaj se dogaja v psihi lovca, da je zmožen mučiti in ubiti žival? Kje so po vašem vzroki za takšna dejanja?
Kaj se dogaja v njihovih glavah, ne vem. Vem, kaj se je v moji in se nikoli več ne bo! Da nekdo muči žival, mi nikoli ni bilo jasno in tega nikoli ne bom mogel razumeti. Kljub temu, da sem gojil, nikoli tega ne bi nikomur dopustil v moji prisotnosti! Takšni ljudje obstajajo, teh se pa bojimo vsi. Poznam nekoga, ki v moji bližini stanuje in kot za stavo okoli sebe s svojim psom pobija vse, kar ni njegovega in pride na njegov teritorij, pa mu kljub mrtvim bitjem, ki ostajajo za njim v tej naši pravni državi uspeva izigravati vse okoli sebe. Žalostno je to, da je svoje morbidno razmišljanje prenesel na svoje otroke! Temu »človeku« se je pred leti odpovedala tudi lovska družina, takšnih ni veliko, žal pa obstajajo.

Kako je mogoče, da se tudi nekatere ženske ukvarjajo s pobijanjem živali oziroma lovom?
Oprostite mi, ampak tu po moje nekaj ne«štima«. Moja žena je bila vedno odločno proti lovu, še bolj pa proti mojim gojitvenim odločitvam. Precej je bilo konfliktnih situacij, pa mi je tudi ona, predvsem ona odprla ali pomagala odpreti oči. Ženske v moji bližini, žena, mama, sestre, to so bitja, ki poosebljajo nežnost, materinstvo, sočutje, dobroto. To so ženske, ki so dale življenja. Nočem in ne želim v svoji bližini tistih, ki jih jemljejo.

Zakaj lovci uporabljajo izraz »odvzem divjadi« namesto »poboj živali«?
Tudi sam sem vedno uporabljal to besedičenje. Ampak dejanje, ki sem ga storil, lahko imenujete kakorkoli. Končno pa besede ne pomenijo nič. Pomenijo dejanja. Ne morem jih okrasiti, so takšna, kot so, z rožicami ali brez njih. Beseda je beseda, dejanje pa….?

Zakaj se divjad praviloma boji človeka in pred njim panično beži?
Tisočinvečletne slabe izkušnje.

Kako komentirate katoliške Hubertove maše, kjer duhovnik blagoslavlja lovce in trupla živali?
Ne vlecite me za jezik. Sveti Hubertus, ali ni bil on zaščitnik živali? Kdo je dal mašniku pravico blagoslavljati odvzem življenja, ki je po Svetem pismu največja božja daritev? Mar ni Bog, Jezus velel: »Ne ubijaj!«

Ali menite, da bi še obstajal lov, če bi bili ljudje vegetarijanci?
Za vegetarijance in pa vegane mislim, da so najplemenitejša bitja na tem planetu. Kljub svoji moči, razumu, inteligenci ne posegajo v tuja življenja, spoštujejo vsako bitje, pustijo živeti. Ko sem še »gojil«, nisem gojil zase, ampak je to lovska družina prodala. Torej nisem gojil, ubijal za prehranjevanje sebe in moje družine, ampak …

Znano je, da na področjih, kjer ni lova, živali bistveno manj obolevajo. Ker niso pod stresom in imajo boljši imunski sistem. Primer: v narodnem parku Berchtesgaden ne lovijo lisic in ni stekline. Ali tudi vi dopuščate to možnost, da lovne živali bolj pogosto zbolevajo, ker so pod hudim stresom zaradi lovcev?
Mislim, da z vsakim skupnim lovom po gozdovih povzročamo živalim hude strese. Divjad v paniki brezglavo teka sem ter tja. Na nekem lovu nekoč, kjer sem bil, se je srna v smrtnem diru zaletela v drevo in poginila. Takrat se mi to ni zdelo strašno, danes pa …

Pred leti so na neki slovenski komercialni televiziji pokazali postopek krsta lovcev neke lovske družine iz Prekmurja. Novinec je moral lizati zadnjik uplenjenega zajca, ostali lovci so se ob tem zabavali. Poznate tudi vi takšne primere?
Ne, ne poznam. Je pa res, da je potek krsta odvisen od inteligenčnega kvocienta ali pa deficita takrat sodelujočih upleniteljev.

Kaj mislite, koliko lovcev bi ostalo v lovskih družinah, če bi država prepovedala lov in te družine preoblikovala v naravovarstvena društva?
Jaz se že sedaj včlanjam. Mislim, da bi jih bilo kar nekaj.

Kako bi komentirali izjavo Theodorja Heussa, ki se je kot prvi predsednik Zvezne republike Nemčije moral iz reprezentančnih razlogov pogosto udeležiti diplomatskega lova: »Lov je samo nizkoten opis za posebno nizkoten umor sobitij, ki nimajo nobene možnosti. Lov je stranska oblika človeške duhovne obolelosti.«
Dober psihoanalitik, bi rekel, za nekatere.

Pred leti smo na uredništvo prejeli pismo bivšega lovca, ki pravi: »Trditev, da je lovec okoljevarstvenik ali ekolog, je smešna ravno tako kot trditev, da lovci opravijo v lovišču ogromno prostovoljnih delovnih ur v prid divjadi in okolja. Vse, kar lovec v lovišču počne, je posredno ali neposredno povezano z lovom (beri odstrelom) ali pa z družabnim življenjem. Dela so večinoma povezana z izdelavo ali pa vzdrževanjem lovskih objektov, ki so v naravi moteč element, ali pa s pripravo hrane, ki pa je v večini primerov zgolj vaba za divjad, saj so vse krmne njive opremljene s prežami.« Kako komentirate to izjavo?
Na to bi lahko podobno odgovoril kot na eno od prejšnjih vprašanj. Število prostovoljnih ur je pri nekaterih lovcih takšno, kot če bi imeli profesionalno zaposlenega delavca v svojem revirju. Ponekod se je pojavilo takšno število ur pri posamezniku, da sem se po tihem spraševal, kdaj je dotični doma, ali je še sploh v službi ali celo spi v lovišču …

Nekateri poročajo, da lovci streljajo tudi na pse in mačke. Poznate tudi vi takšne primere?
Takšnih nočem poznati in ne želim, da bi jih. Ne vidim jih, ker takšnih ne bi smelo več biti! Da, jaz sem jo ustrelil. Sedaj imam dosti muc, ampak tiste ni, tisto sem ubil. Tega ne morem povrniti, tiste muce ne! Pa kako si to želim! V vsaki sedaj moji muci jo vidim vsak dan! Vedno znova in znova jo vidim, kako sedi na travniku in nič hudega sluteč opazuje … pa sem to prekinil jaz!

Torej ste sedaj tudi prijatelj hišnih živali?
Ja. Doma imam štiri zavržene pse in muce. Pred mnogimi leti sem se vpisal v kinološke vrste in po sprejemnem izpitu začel opravljati pripravniški staž. Veste, zame so vsi psi lepi, prijatelji, z rodovnikom ali brez. Nisem mogel zviška gledati revčkov, ki nimajo »papirjev«, ki ne stanejo toliko in toliko. Odločil sem se, da zapustim kinološke vrste. Moje mnenje je, da prijateljev ne izbiraš po tem, koliko stane in kako ga nekdo ocenjuje, ampak kako ga je ocenilo tvoje srce. Pa če ima papirje ali ne. Zraven mene so vedno prijatelji in nikoli na povodcu ne vlečem »rodovnik«, na katerem piše toliko in toliko evrov. Nekoga to moti, ampak mene ne. Celo lepo mi je, da sem zavržena bitja rešil. Seveda z veliko, zelo veliko podporo moje žene. V bistvu se moram svoji ženi zahvaliti, da mi je tako odprla oči, da sedaj gledam in vidim prav.

Kakšno sporočilo bi imeli za vse lovce, ki še vedno ubijajo živali?
Leta prinesejo mir ali pa nemir. Zagotovo pa gredo in prinesejo dosti vprašanj … zakaj?

Vidite kakšno možnost za človeštvo, da bo nekega dne živelo v miru z živalmi?
Da. Človek, človeštvo počasi dozoreva. Vsak mora razčistiti v sebi, jaz še nisem čisto, sem slabič. Še vedno prenašam odgovornost ubijanja na druge in ne vidim tistih oči, ki venomer sprašujejo zakaj. Obračam glavo pred kruto resnico. Bežim pred odgovornostjo po pikniku, vedno moraliziram, kako dolgo bom še jedel meso. Nič nisem boljši, le delam se boljšega, pravičnejšega, odgovornejšega. Sem pri takem načinu prehranjevanja in me peče vest! Bom! Bom se spremenil, ozavestil. To ne obljubljam vam, najtežja je obljuba samemu sebi, ne da mi miru.

Avtor: Damjan Likar
Vir: revija Osvoboditev živali, september 2010

Lepo je, če deliš:

O Avtorju

Pusti sporočilo