O škodljivcih in preprečevanju napada škodljivcev

0

je v čisto drugačnem položaju kot nek kmetijski inštitut.

Kdor dela v danes tako zelo industrializiranem in tehniziranem konvencionalnem kmetijstvu, bo dosledno svetoval: škropite ob tem in tem času po tem ali onem receptu to ali ono sredstvo s tem ali onim strojem. Pri točnem upoštevanju vseh napotkov bo škodljivec, za katerega gre, »uničen«! Če to ne pomaga ali če ne pomaga dovolj, se postopek ponovi v močnejših dozah, se ponovi pogosteje, se ponavlja tako dolgo, dokler škodljivec zaradi borbe ni postal pametnejši, dokler se ne oblikuje nova rasa, ki je za vse dosedanje mere neobčutljiva. Pri borbi proti muham z DDTjem smo doživeli, da je »najbolj odporna«- nepričakovano in neželjeno preživela. Ta »uspeh« so na široko obravnavali v dnevnem časopisju in ga analizirali v kmetijskih poročilih. Seveda na drugi strani istočasno uničenje koristnih insektov (pikapolonice, določene vrste os in drugih) s škropljenjem strupov še poveča pritisk škodljivcev.

»Informacijsko središče« za biološko-dinamično gospodarjenje ne more dajati receptov kar tako, temveč mora vedno znova poudariti: najboljša in najbolj »naravna« borba za boj proti škodljivcem je v prakticiranju biološko-dinamične metode v celoti, ne le posameznosti. Tako sčasoma dosežemo tako stopnjo zdravja na kmetiji, začenši pri zemlji, njeni oživljenosti in harmoniji, preko rastlin in živali, ki jih najdemo v zdravih tleh, pa do človeka, ki tako pridelano hrano uživa. Že davno je v praksi dokazano, da taki nasveti niso prazne, zgolj teoretične trditve.

Razmislimo pa še zakaj pravzaprav govorimo o »škodljivcih«? Zakaj o njihovem »uničevanju«? V kmetijskih časopisih najdemo na to temo veliko člankov, ki zvenijo kot poročila iz fronte. To ni slučajno. Vojna je najgrozljivejša tragična primerjava za nezaslišano premikanje ravnotežja. V biološko dinamični literaturi že več kot 50 let opozarjajo, da je razlog katastrofalnih pojavov škodljivcev v bolj ali manj porušenem ravnotežju. Lahko ga porušimo z prekomernim izkoriščanjem narave, monokulturami, neodgovornim delom z vodo, zasajanjem ali podiranjem gozda. To dogajanje spremlja decimiranje malih roparic ali ptic. Kriva je predvsem splošna tehnizacija kmetijstva. Potoki, robovi jarkov, ribniki, žive meje, drevje na polju, livade itd. so postale njegove žrtve. Uničila je neizmerno veliko gnezd in bivalnih možnosti za živali, ki so nam v pomoč pa tudi prostorov, kjer so rasla zdravilna zelišča in zdravilne rastline.

Moteno ravnotežje kriči po izravnavi, sledeč istemu zakonu, po katerem sledi udarcu nihala v desno, udarec nihala v levo. Kot reakcija na izgubljeno naravno harmonijo običajno nastajajo bolezni, se pojavijo škodljivci.

Ali imamo res pravico, govoriti o »škodljivcih«? Ali ne bi bilo bolje reči da so to »opozorila« ali »znanilci viharja«?
Narava posega po sredstvih s svoje strani, da bi opozorila, da je človek popolnoma padel iz predvidene vloge gospodarja. In mu celo nakazuje, kako si to vlogo spet lahko pridobi.

Rečeno globalno, ne gre v vsakem primeru, od malega vrta do največje kmetije za nič drugega, kot za trud, da s kar največjim prizadevanjem in uporabo razpoložljivih sredstev (predvsem uporabo biološko-dinamičnih preparatov) porušeno ravnotežje spet vzpostavimo. Torej: ključna beseda ne sme biti »uničiti«, temveč ponovno zgraditi.

Vrtičkar bo zdravnik in bolničar svojega bolnega koščka zemlje seveda lažje kot kmet. V toku dela pride »sam po sebi« do pravega razumevanja problema škodljivcev. Ne bo pred vsakim hroščem zadrhtel in ga nemudoma ugonobil. Počasi doume, da se v res iz tal zdravem vrtu tudi škodljivec umakne, tako, da postane spet to, kar je prvotno bil, namreč nedolžen sostanovalec v celotnem krogotoku.

Seveda si ne moremo prikriti, da je vrt iz biološko-dinamičnega stališča samo klavrni torzo. Idealu zaključenega organizma neke kmetije se lahko približa le vrt na neki kmetiji, ki je sam po sebi organ tega organizma. Temu nasproti pa velja, da razvija prav vrtičkar veliko ljubezen do dela, ki si ga je sam izbral, ki mu omogoča, da skrbno vključi v svoje delo vsa mogoča sredstva, ki so mu na razpolago.

Že proti koncu osemnajstega stoletja se je pojavil pojem »neparazitskih rastlinskih bolezni«. Pri tem gre za škodo zaradi zmrzali, suše, znižanja nivoja talnice, pomanjkanje svetlobe, pomanjkanje strukture tal in podobno. Proti vsem neparazitskim boleznim rastlin imamo naravna sredstva v izbiri primernih leg in tal, sort, ki sodijo v pokrajino, poznavanje globine plodne zemlje in kamninske podlage, v pridrževanju pravih časov za setev in presajanje, ki temeljijo na skrbnem upoštevanju primernih kulturnih mer. In vsak vrtičkar naj bo na to pripravljen. Kot izhaja iz doslej obravnavanega, nam daje biološko-dinamično delo temelj za to, da neparazitske poškodbe preprečimo. S tem ustvarimo obenem prvi in najpomembnejši pogoj za preventivne mere proti parazitskim poškodbam rastlinske in živalske vrste.

Brez zadrževanja se bomo sedaj lotili praktičnih nasvetov. S tem pa ne bomo dali nič dokončnega. Naš glavni namen naj bo, da povemo naše lastne izkušnje. S primeri želimo omogočiti v principu vpogled v boj proti škodljivcem z naravnimi sredstvi. K popolnosti v tem okviru ne moremo stremeti. Druge kratke napotke boste našli v poglavju o pridelovanju zelenjave, posebno tam, kjer obravnavamo mešane kulture.

Listna uš
Na pojav ugodno vplivajo določene klimatske in vremenske razmere, ki povzročajo spremembe v pretoku rastlinskih sokov in s tem tudi v sestavi rastlinskih sokov. Ker vremena ne moremo spremeniti, moramo rastline proti pojavu krepiti. Kot šolski primer naj navedemo bob, ki ga črna uš tako zelo ljubi.
Pri bobu se borimo proti napadu uši takole:
1.    z zgodnjimi posevki, tako, da je začetni razvoj končan pred pojavom vročine
2.    tako, da izberemo zračno rastišče, na primer, rob krompirjeve njive.
3.    s škropljenjem preparata kremen iz roga (501), ko se oblikuje četrti do šesti par listov
4.    z odstranjevanjem napadenih vršičkov, s čemer spodbudimo novo rast in pretok novih sokov
5.    pri močnem napadu tako, da vsak dan škropimo čaj iz njivske preslice in dosežemo, da osmega dne uši ne bo več
6.    v takih in podobnih primerih se lahko borimo proti napadu uši z milnico kvasije (Quassia), ki jo škropimo najbolje pri oblačnem vremenu, pomaga pa tudi škropljenje sredstva, ki vsebuje piretrum

Recept za izdelavo kvasijine milnice
Čez noč namočimo 250 g lesa kvasije v 2 l vode, zjutraj pa to dobro prekuhamo. Kuhano kvasijo precedimo v posodo z 20 l vode. V topli tekočini raztopimo še 300 g mazavega mila. Tekočina je tako pripravljena za uporabo in tako pripravljena od pomladi do jeseni lahko stoji, brez da bi izgubila svojo učinkovitost. Dva do štiri dni po škropljenju s to milnico rastline poškropimo s čisto vodo ali čajem iz preslice, tako, da milnico, ki je zelo grenka, izperemo. Les kvasije naj bi prodajali v drogerijah.

Listne uši imajo tudi svoje naravne sovražnike. Med njimi je najpomembnejša pikapolonica in njene ličinke, ličinka tančičarice, razen tega štrigala in razne vrste stenic.

Drugi škodljivci
Mazavo in krvavo uš odpravljamo tako kot listno uš.
Listna uš: Priporočamo, da v prekopan kolobar pod drevesom zasejete kapucinko. Ekstrakt kapucinke, ki ga malo razredčimo, dodamo tudi premazu za drevje ali pa z njim namažemo prizadeta mesta. Pomembna je izbira pravih sort in  prava nega sadnega drevja!

Koreninske uši na koreninah zelenjave. Te uši so redkokdaj škodljive. Odpravimo jih tako, da z vodo prelijemo prah tobaka in s to brozgo rastline zvečer zalijemo. Saj vemo, da je nikotin zelo strupen.

Mravlje
Mravlje znajo biti nadležne. Prenašajo in negujejo listne uši, včasih pa tudi najedajo koreninski vrat mladih kapusnic. Seveda se jih branimo, ne smemo pa pozabiti, da so v sožitju narave koristne in potrebne. Torej se ne borimo proti njim s strupi temveč tako, da gnezda zalijemo s kropom. Mravlje privlačijo suhi robovi gredic in komposta. Pri tem pa vemo, da naj bi kompost nikoli ne bil suh in tudi robovi gredic ne zanemarjeni.

Rilčkarji
Rilčkarje na grahu, fižolu, bobu pa tudi hrošče ogrščice, ki občasno napadajo tudi kapusnice, uspešno preganjamo z milnico kvasije, ki jo po dveh ali treh dneh speremo s čajem iz njivske preslice ali čisto vodo.

Rumene in črne strune se pojavljajo ponavadi v tleh, po katerih hodimo ali ki jih obdelujemo, ko so preveč vlažna. Če to vemo, se jim lahko že izognemo. Sicer jih pri obdelavi tal jeseni ali pomladi pobiramo, pri čemer nam kokoši pridno lahko pomagajo. Kot vabo lahko uporabimo polovice krompirja, ki jih položimo s prerezano stranjo navzdol v globino 5 – 10 cm in jih potem tudi pridno pregledujemo.

Bolhači
So majhni, predrzni, požrešni hroščki, ki skačejo kot bolhe. Na kapusnicah, na vrstah redkve, vrtni kreši, hrenu, predvsem na jesenski repi so pogosto zelo nadležni. Ker sovražijo sveža tla in vlažen zrak, je preventiva že znana: enakomerno zalivanje, skrb za to, da so tla sveža s tem, da jih prekrivamo s finim kompostom ko jih zasejemo, ali bolj grobim, ko rastline presadimo. Proti vsem pravilom zalivamo gredice z mrzlo vodo pri polnem soncu. Kolerabico in redkvice posadimo na rob gredice s paradižnikom, saj aroma paradižnika bolhačem ne paše.

Sovke
So debele, umazano obarvane, valjem podobne gosenice nočnih metuljev. Podnevi so zvite v svojem skrivališču (na primer pod travno rušo), ponoči pa odžirajo sadike in delajo drugo škodo. Najdemo jih pri prekopavanju. Kokoši in kosi radi sodelujejo pri njihovem preganjanju, race pa bi se zastrupile, če bi jih preveč pojedle. Kot metulji letajo od maja do avgusta in jih lahko ulovimo v kozarce z jabolčnim želejem ali podobno vabo.

Gosenice kapusovega belina
Najbolje bo, da rastline pregledujemo in zelene gosenice ali rumene kupčke jajčec na spodnji strani listov stremo. Za zavračanje metuljev se dobro obnese zasaditev konoplje ob robu vrta. Gosenice uniči škropljenje s pelinovim čajem.

Tudi pri koloradskem hrošču se da pomagati! Najprej seveda, je treba krompir skrbno pregledovati in posebej hrošče, ki se pojavijo prvi, pobirati. Poiramo tudi jajčeca in ličinke. Pri uničevanju jajčec pazite, da kot žveplo rumenih jajčec koloradskega hrošča ne zamenjate z oranžno obarvanimi jajčeci pikapolonice. Tudi ličinke koloradskega hrošča, ki je debela, ne smemo zamenjati z bolj podolgovato, lepo vzorčasto ličinko tega koristnega malega prijatelja. Ličinke koloradskega hrošča uničujejo tudi komarji penice, od ptic pa vodeb in druge. Dolgonogi pajki, imenovani suha južina, ličinke koloradskega hrošča izsesajo. Kdor škropi strupe, tudi tem koristnim insektom škoduje! Njivo zaščiti proti koloradskemu hrošču tudi živa meja na vetrovni strani. Nerodni koloradski hrošči radi letijo z vetrom. Svež gnoj in gnojilo, ki spodbuja rast, naredijo listje krompirja mehko in hrošča privabljajo. Bolj grobe sorte krompirja so manj ali sploh ne ogrožene.
Iz nekega pisma, pa tole: »Opazovali smo, da je krompir, ki je posajen pred čebelnjakom, koloradski hrošč minimalno napadel. Samo dve rastlini sta ga imeli. Čim bliže čebelnjaku raste krompir, tem manj je bilo koloradskega hrošča. To opazujemo že drugo leto. Enaka sorta krompirja, ki smo jo zasadili na drugem mestu, v zemlji, kjer krompir že 20 let ni rasel,,je bila tako močno napadena, da smo jo morali večkrat pregledati.«

Majski hrošč in ličinke majskega hrošča
Danes je bolj kot kadarkoli potrebno, da se proti majskemu hrošču in njegovim ličinkam  borimo na naraven način. Zastrupljanje tal je tako zelo problematično. Vsako leto, ne samo v letih, ko majski hrošč leta, je dobro, da zgodaj zjutraj od mraza še okorne  hrošče otresemo, zberemo in uničimo. Uničimo jih z vrelo vodo, potem pa jih lahko uporabimo za krmo. Baron von Schilling je zapisal v svoji knjižici Škodljivci na sadju in trti: »Mrtvi hrošči so izvrstni kot krma za prašiče in kokoši, v velikih količinah pa so odlični za kompostiranje. Na kompostu jih zlagamo v slojih z apnom in zemljo in take kupe večkrat premečemo. Tak gnoj je štirikrat več vreden kot hlevski gnoj.«
Vrtičkarji bi do takega gnoja tudi laže prišli kot do hlevskega gnoja. Če dodamo kompostne preparate 502 do 507, je potrebno kompost samo enkrat premešati. Opazili smo, da so se mestu, kjer so potresali tak kompost, majski hrošči izogibali. Torej so ga uporabili za nasade malin in jagod, na travnikih in pri drugih kulturah, ki jih imajo ličinke majskih hroščev rade.

Razen tega majski hrošči za odlaganje jajčec ne marajo večkrat prerahljanih tal. Kjer tla redno rahljamo in znamo preprečiti zbitost tal, so ličinke majskega hrošča tudi v »hudih« letih redkost.

Dober način je, da ličinke majskega hrošča privabimo s solato. Solatne korenine imajo ličinke majskega hrošča še raje kot korenine jagod in malin. Zato posadimo tu in tam med jagode in maline še solato. Zjutraj redno pregledujemo, kje so ovenele solate, izpulimo jih in poberemo škodljivce, ki jih ob korenini zlahka najdemo. Če lovimo na tak način redno in s pozornostjo, uspeh ne bo izostal.

Naravni nasprotniki majskih hroščev so kosi in škorci, kokoši in race, vrane, kavke, sove, srakoperji, siničke in vrabci, od sesalcev pa netopirji, rovke, ježi in jazbec. Velik uničevalec ličink majskega hrošča je krt, čigar preganjanje je zato kratkovidno.

Porova muha
V dobro obdelanih biološko-dinamičnih vrtovih porove muhe ni. Prijatelji zagotavljajo, da pri pojavu muhe odlično pomaga, če napadene liste globoko odrežemo in za tem rastline krepko zalijemo s čajem iz njivske preslice. Tako bi utegnila biti redna nega pora s čajem iz njivske preslice in preparatom 501 razlog za odpornost pora v biološko-dinamičnih vrtovih. Zdravje pora pomaga ohranjati tudi osipanje.

Bramor
Je najhujši od vseh nasprotnikov vrta, predvsem pri težkih tleh. Njegove velike lopate in močne čeljusti nam kažejo, kaj bramor zmore. Bramorji prerijejo gredice, da bi naredili svoje rove in naredijo na koncu rovov kroglam podobna votla gnezda. Nad gnezdom in nad rovi odžre bramor vse moteče rastline, čeprav bramor sploh ne živi samo od rastlin temveč bramorji priložnostno požro tudi eden drugega. V gnezdu je pogosto 300 do 400 jajčec. Požrešna žival je šele po štirih letih odrasla, dobi par koži podobnih kril in je sposobna razmnoževanja.
So ljudje, ki znajo spretno najti bramorjeva gnezda s tem, da gredo s prsti za rovi. Najbolj primeren čas za to je od sredine do konca junija zjutraj, ko sedi bramorka še pri gnezdu. Približno v tem času leta lahko ulovimo številne bramorje pri premetavanju pol strohnelih kupov listja ali gnoja. Proti bramorju že v maju zakopljemo ob rob gredic lončke kot pasti. Razlog, da vseh bramorjev, ki padejo v lončke ne najdemo, je lahko tudi ta, da jih kosi ali mačke pospravijo že za zajtrk. K sreči velja bramor pri teh pa tudi pri srakoperju, škorcu in vodebu, celo pri mnogih psih za priljubljeno pečenko. Dokler je stanoval blizu našega vrta jazbec, z bramorji in polži nismo imeli težav. Ene in druge je pridno pobiral, za plačilo pa si je pobral le nekaj ribeza. Če jeseni porazdelimo po vrtu majhne kompostne kupe zemlje in svežega gnoja, si v teh poiščejo bramorji svoje zimsko bivališče in mi jih tam lahko tudi najdemo. Iz Holandije smo slišali, da bramorji v gredico ne pridejo, če jo obdamo s svežimi enoletnimi vejicami lešnika, ki jih potikamo v razmaku 30 cm. To preprosto metodo pač lahko preizkusimo.

Ličinka korenčkove muhe
izvrta v korenje črne rove.  Nujno je, da ne uporabljamo svežega gnoja, temveč le popolnoma zrel kompost in da kolobarimo tako, da pride korenje na isto gredico šele čez nekaj let. Ugodna predkultura korenju so stročnice ali rž, ki jo vdelamo kot zeleno gnojenje. Dobro je, če sejemo korenje v vrstah s čebulo kot mešano kulturo. V brazdo za seme potresemo lahko tudi nekaj praška iz korenin praproti glistovnice od sredine maja pa jo potresemo tudi na liste korenja. Korenje je treba osuti, tako, da je vrat korena pokrit.

Ptice
Tudi ptice nam včasih povzročajo škodo, četudi korist pri pticah prevladuje.
Kosi ne požro včasih le naših največjih in najbolj sladkih češenj ali jagod, temveč načnejo pogosto naše najbolj zrele paradižnike in jih tako uničijo. V suhih letih so razen škorcev in kosov tudi sinice in ščinkavci na češnjah. Občasno se kosi lotijo tudi ribeza. Takim tatvinam pa bolj kot želja po sladkobi botruje žeja. Če poskrbimo za posodo, v kateri bodo ptice lahko pile in se okopale, bo paradižniku kos prizanesel, jagodam in češnjam bodo prizanesle tudi sinice in ščinkavci. Tudi vrane, ki pobirajo posevke, se novega posevka ne bodo dotaknile, če jim preskrbimo dovolj vode. To iz opazovanj izkušenih vrtnarjev in kmetov, ki so se v naši praksi potrdila. Vodo na preprost način zlahka ponudimo, skrbeti pa moramo tudi za dolivanje sveže. Razen, da je to delo koristno, prinese opazovalcu življenja ptic lahko tudi veliko veselja.

Avtor: ajda-vrzdenec.si

foto: wahagarden.com

Lepo je, če deliš:

O Avtorju

Uredništvo

Portal za zdrav način življenja.

Pusti sporočilo