Odpustiti in oprostiti

0

Ali kdo od vas ve, kakšna je razlika med pojmoma »odpustiti« in »oprostiti«? Nekaj časa nisem vedela niti sama, pa sem začela bolj poglobljeno o tem razmišljati, ko sem se vedno bolj pogosto soočala s stavkom strank, ki so rekle: »lahko pozabim, kaj mi je storil/a, vendar odpustiti ne morem«.

Seveda obstaja tudi bolj popularna različica, ki se glasi, da lahko oprostim, a pozabiti ne morem. Ob tem se sprašujem, zakaj je v nas ljudeh tako vse zakomplicirano, da vse česar se dotaknemo, na nek način postane zastrupljeno in nič več ne deluje. Ali smo res tako zelo negativni v dojemanju okolja, ali smo zgolj izjemno sebični in vidimo samo sebe in lastne potrebe in želje.

Mogoče pa delujemo vedno tako, da sebe branimo in ščitimo in pri tem nas ni briga, kako se počutijo drugi ljudje, ki nas obkrožajo. Poskusimo na tej točki prelomit običajno in dosedanje obvladovanje svojih misli in občutkov ter si recimo, da smo lahko pozitivni in konstruktivni. Gre?

Zakaj takšen uvod, ki od daleč nima zveze z naslovnima besedicama? V resnici gre za globoko korelacijo, ki pa se je lahko zavedamo šele, ko smo sami v realni situaciji izkusili kako nekomu odpustiti neko dejanje ali besedo, ki nas je prizadela in neskončno užalila, pa nam je obenem do dotične osebe. Torej moramo nekaj narediti, da si olajšamo naše težke in boleče občutke, obenem pa s tem sprostimo nakopičeno energijo jeze in zamere. Ko odpustimo partnerju, da nas je prizadel, se s tem sami v veliki meri osvobodimo negativnih silnic, ki nas vežejo na neko dejanje ali verbalni napad in si s tem olajšamo percepcijo, da vidimo na enako situacijo z drugega zornega kota. Z odpuščanjem drugemu sebi naredimo uslugo in lažje zadihamo nov zrak, ki ni več okužen s prejšnjo težko izkušnjo ali bolečino.

Oprostimo lahko takrat, ko vemo in ko razumemo, zakaj se nam je nekaj bolečega zgodilo, zakaj se počutimo kot žrtev okoliščin, vendar ko zmoremo pogledati čez to oviro, lahko sočloveku oprostimo za bolečino ali prizadetost, ki smo jo doživeli.

V življenju se srečamo tudi z okoliščinami, ko pridemo do tega, da moramo za neka dejanja oprostiti tudi sami sebi. S tem lahko sebi naredimo veliko uslugo in si kreiramo prostor, v katerem lažje preživimo. A sebi je tako težko oprostiti, sploh če smo si sami dovolili, da so drugi z nami ravnali kot s smetjo, kot z nekom, ki ni vreden biti bitje, če smo bili deležni s strani drugih poniževanja, zapostavljanja ali zasmehovanja, pa smo zbrali moč in se končno uprli. Če smo lahko zbrali pogum in presekali situacijo, v kateri smo se počutili zlorabljene, potem je prav, da najdemo tudi notranjo moč in sami sebi oprostimo, ker smo dovolili drugim, da hodijo po nas.

Ko odpustimopustimo bolečini, da odide od nas, se odvežemo od težav in frustracij ter s tem pridobimo svojo svobodo in notranji mir. Odpuščanje pomeni, da sebe odvežemo od dogodka ali posledice, ki nas je prizadela in bolečine ne nosimo več s seboj in je ne tlačimo v svojo notranjost, temveč gremo z razbremenjeno in dvignjeno glavo naprej v novo življenje.

Odpustiti je težko, a tisti, ki to zmore narediti iz srca, si naredi veliko uslugo. Ko odpustimo, se lahko počutimo olajšane, srečne, a se pri tem običajno zavedamo, da prizadetosti ne bomo mogli kar pozabiti. Zato so ti trije pojmi: odpuščanje, oproščanje in pozabljanje tesno povezani. A jaz ne bi bila jaz, če vam ne bi položila na srčka, da mislite na to, da do neprimernih in bolečih dogodkov sploh ne pride, pa ne bo treba sploh razmišljati, kaj in komu odpustiti ali oprostiti in če pozabiti. Rajši se posvetite pozitivnim in ljubečim vsebinam, s tem boste sebi in drugim naredili ogromno uslugo.

Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
www.svetovalnica.si
foto: www.freedigitalphotos.net

Lepo je, če deliš:

O Avtorju

Melita Kuhar

Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, ki vodim projekt Svetovalnica.

Pusti sporočilo