Prepričanje – Krivda

0

Krivda je čustvena ali kognitivna izkušnja. Pojavlja se v trenutkih, ko je posamezniku dano vedeti, da nosi odgovornost za posledice določenega dejanja. Ne gre vedno za neposredno krivdo, mnogokrat za posredno, ko človek, ki ni pripravljen prevzeti odgovornosti za lastna dejanja, naprti krivdo nekomu drugemu.

Če resnični krivec svojo krivdo sugerira drugemu in ta krivdo zanj prevzame, se v posamezniku izoblikuje prepričanje o »večni« krivdi in sebe vidi kot »dežurnega« krivca za slabe dogodke, ki se pojavljajo okoli njega. To je hudo breme za odraslega, kaj šele za otroka.

Če to pogosto občuti, si začne sam podzavestno prisvajati krivdo, s čimer se izpostavlja hudi travmi in duševni obremenitvi. Kasneje v življenjski dobi odraslosti se je tega prepričanja dokaj težko znebiti. V začetku gre za prenos odgovornosti odraslega na otroka, kasneje to preraste v globoko vcepljeno negativno prepričanje. S takšnim prepričanjem je vsaka možnost imeti visoko samopodobo ali samozavest vnaprej obsojena na propad.

Oseba, ki želi spremeniti to prepričanje, se ga iznebiti, mora imeti podporo, ljubezen, razumevanje in pomoč bližnjih, ker sama težko preseže verovanje v lastno krivdo. To prepričanje, pravzaprav čustveno stanje, prinaša tesnobo in depresijo, večni notranji konflikt s svojo vestjo (Freud je to stanje opisal kot boj ega s superegom).

Seveda obstaja odgovornost, toda poudarili smo že, da zavedanje odgovornosti ne pomeni nujno prevzemanja tuje krivde. Na tak način bi sami sebi delali kaj slabo uslugo. Ponavljam – odgovornost sama po sebi nosi sprejemanje lastne resnične krivde, nikakor pa ne tuje. Prepričanja o tem, da smo krivi v vseh situacijah, da privlačimo in izzivamo nesrečo, je nesmisel in tega se moramo zavedati.

Povzeto iz knjige Pot k svetlobi – Evolucija duše skozi življenje.

Avtor Matjaž Bogdan Zepan

Lepo je, če deliš:

O Avtorju

Pusti sporočilo