Prepričanje – Odgovornost

0

Odgovornost marsikdo uvršča med človeške pozitivne moralne vrednote. O prevzemanju odgovornosti marsikdaj govorimo v primerih, ko določena oseba sprejme ali prevzame posledice delovanja nekoga drugega kot posledice svojega delovanja.

Ali je to prav? Nikakor, razen ko gre za odgovornost staršev do otrok. Vsak človek bi moral prevzeti lastno odgovornost, torej bi moral biti pripravljen sprejeti posledice svojega delovanja, nikakor pa ne tujega, čeprav se v praksi marsikdaj posledice manifestirajo v tej obliki.

Zgodi se, da nekdo plačuje v različnih oblikah posledice tujih dejanj. To seveda ni prav, ker gre za prevzemanje tuje krivde. Odgovornost izhaja in se navezuje na zavedanje o pravičnosti zakona karme. Kadar govorimo o odgovornosti, se največkrat osredotočimo na odgovornost do samega sebe.

Stopnja odgovornosti do samega sebe ali samoodgovornosti odseva in obenem ustvarja stopnjo človekove samopodobe. Ljudje z visoko samopodobo so navadno samozavestni, se ljubijo, obenem pa so tudi pripravljeni sprejeti odgovornost za svoja dejanja, odločitve, občutke, misli, čustva in svoje življenje. So pripravljeni na soočanje s posledicami svojega delovanja in zanje tudi odgovarjati sebi in drugim, kadar gre za medosebni odnos. Tukaj mislim tako pozitivne kot tudi negativne posledice svojih dejanj. Tako gledanje na odgovornost vsebuje željo po učenju iz lastnih napak. Prisotna je zavest o izboljšanem – pravilnem delovanju z integracijo in nadgradnjo izkustvenih segmentov.

Izgradnja samozavesti temelji med drugim tudi na zavedanju odgovornosti, ker ta ustvarja pogum, moč in pripravljenost sprejemanja dobrih in slabih stvari, ki se človeku dogajajo v življenju. Pomeni pripravljenost spoprijeti se s težavami, jih razrešiti in se obenem naučiti, kako jih ne povzročati.

Ljudje z nizko samopodobo ne zmorejo odgovornosti do samega sebe, do sprejemanja posledic svojih dejanj, do prevzemanja slabih stvari, ki se jim dogajajo v življenju. Ali so krivi starši, Bog, okolica, usoda, tuja dejanja ali pa so pripravljeni sprejeti le del, ne pa celotne krivde. Takšni ljudje verjamejo v naključja, v usodo in pod nobeno ceno ne sprejmejo možnosti svobodne volje ter izbire. Določen del teh ljudi je hazarderjev, ki tvegajo, zavedajoč se možnosti uspeha ali neuspeha, vendar na koncu niso pripravljeni prevzeti odgovornosti, predvsem v primerih negativnih posledic. Drugi se vedno postavljajo v vlogo žrtve, dajejo vtis nebogljenosti, nezmožnosti in nepripravljenosti vplivati na svoje življenje. Odnos do življenja je značilno pasiven. To stanje zopet pogojujejo mnoga negativna prepričanja in vedenjski vzorci, pridobljeni v otroštvu. Predvsem gre za pomanjkanje čutenja vzpodbude, podpore, varnosti in ljubezni v otroštvu. To seveda privede do osebnostne šibkosti, pomakanja volje ter slabe samopodobe in vdaje v usodo.

Kdor želi prejeti vse darove življenja, ki so mu namenjeni in jih uporabiti v osebnostnem razvoju, mora biti pripravljen soočiti se z odgovornostjo za svoja dejanja – odgovornostjo do sebe in do drugih. Zavedanje o pravilnosti zakona karme nam to prinaša – čut odgovornosti.

Povzeto iz knjige Pot k svetlobi – Evolucija duše skozi življenje.

Avtor Matjaž Bogdan Zepan

foto: freedigitalphotos.net

Lepo je, če deliš:

O Avtorju

Pusti sporočilo