Prepričanje – Samota

0

Samota kot negativno prepričanje o obstoječem stanju se poraja predvsem v času otroštva. Izvira iz pomanjkanja odnosov, zavračanja, premajhnega posvečanja pozornosti, pomanjkljivega izražanja ljubezni, statusa nalezljive bolezni itd., ki jo psihiatrija lahko opredeli kot manifestacijo duševne bolezni.

Takšno stanje pogojujejo zlasti odnosi v otroštvu.
Oseba, ki je podvržena naštetim odnosom kot otrok, si izoblikuje prepričanje o »usojeni« samoti, o tem, da je samota njena »rešitev«, pribežališče, prekletstvo ali pravilo. Skozi takšno prepričanje se hitro izoblikuje patološko hrepenenje po »imeti nekoga«, miselni strah »vedno sem sam« ali občutek nemoči in žalosti, ki izvira iz občutka samote in osamljenosti.

Ljudje smo družabna bitja in kot taka tudi potrebujemo družbo, vendar smo tudi individualisti, ki moramo občasno funkcionirati sami, brez prisotnosti in pomoči drugih oseb. Ne glede kaj so nam podarili v otroštvu, moramo preko zaupanja vase, v svoje sposobnosti in v svoj namen ter lastne pravilne odločitve znati potovati občasno skozi življenje tudi sami. Seveda se takšno negativno prepričanje lahko preseže tudi s sprejemanjem drugih ljudi, vendar je nujno potrebno, da najprej ustvarimo temelj za to – sprejmemo sebe, takšne kot smo.

Najbolj pa človeku pomaga zavedanje o enosti, o povezanosti vseh živih bitij na planetu, o sočutenju, sočutju, ljubezni, ki se je morda vsak ne zaveda, o neločljivosti univerzuma in Boga, o kolektivni zavesti in o obstoju univerzalne energije, ki je v obliki različnih energijskih struktur in informacij ves čas v gibanju in stiku z vsem in z vsakim. Nikoli nismo sami!

Povzeto iz knjige Pot k svetlobi – Evolucija duše skozi življenje.

Avtor Matjaž Bogdan Zepan

Lepo je, če deliš:

O Avtorju

Pusti sporočilo