Prepričanje – Sprejemanje

0

Sprejemanje je tesno povezano in medsebojno pogojeno s pojmom ljubezni. Kadar govorimo o sprejemanju, se beseda največkrat nanaša na sprejemanje drugačnosti ali sprejemanje samega sebe. Sam bi oboje nekako umestil v splošni okvir: »sprejemanje realnosti«.

Realnost samo navadno definiramo kot dejstvo ali kot »objektivno« resnico. Vendar, ali je res tako? Da, če verjamemo, da stvari same obstajajo ločeno in neodvisno od opazovalca, kvantna fizika pa meni, da realnosti v bistvu ni brez opazovanja in opazovalca.
Vedanta (Upanišade, del najstarejših hinduističnih verskih spisov) govori o realnosti kot subjektivnem pojmu in predstavi, ki jo ustvarja stopnja našega dojemanja in zmožnost idej. Budisti menijo, da realnosti sploh ni, je le iluzija (maya). Kvantna teorija mi je osebno še najbližja, saj priznava pogojenost resnice in realnosti z izkušnjo opazovalca. Resnico v domeni osebnega racionalnega zavedanja si ustvarjamo sami na podlagi lastnih izkušenj in prepričanj. Torej je realnost za posameznika tisto, kar verjame na podlagi izkušenj, sprejetih »objektivnih« trditev, pravil in prepričanj. Pot nas vedno pripelje do prepričanj …

Sprejemanje realnosti je torej pogojeno, vendar bi lahko dejali nujno, ker je vsakršen drugačen način načelo subjektivizma, omejevanja in reduciranja, kar zmanjšuje zmožnost sprejemanja.

Sprejemanje je v razvoju osebnosti duše tako pomembno, da ga nekateri označujejo kot »prvo pravilo osebnostnega razvoja« in mislim, da se ne motijo. Sprejemanje pomeni, da sprejmemo določene osebe, pojave, dogajanja, svojo notranjost, zunanjost in okolico – take kot so, kot dejstvo. Tukaj ne gre za ocenjevanje, tehtanje, dvom ali prepričanje. Kar vidimo, čutimo in intuitivno vemo, sprejmemo kot dejstvo, pa naj bo še tako drugačno od naših prepričanj, izkušenj in želja, ker sprejmemo na podlagi priznavanja obstoja. To, kar je, je dejstvo … ali je prav ali ne – ne igra vloge, pomembno je, da ljudi, sebe, stvari in pojave sprejemamo v smislu obstoječega stanja.

Sprejemanje samega sebe (lastnosti, zunanji izgled …) nosi pečat prepričanj, ki jih človek izoblikuje na podlagi zunanjega vrednotenja o njem, kar sčasoma postane lastno mnenje in prepričanje o samem sebi. Pri tem se izmenjujejo v času otroštva in odraščanja starši, vrstniki, sošolci, sosedje in drugi ljudje iz naše posameznikove okolice. Kasneje v življenju gre za logično primerjavo in oceno drugega z lastno podobo. Ta pa je seveda natanko takšna, v kakršno so posameznika prepričali.

Če je kot otrok človek deležen zavračanja, podcenjevanja vrednosti, sposobnosti ali svojega izgleda, potem se to odraža na samopodobi, ki je v tem primeru zelo na nizkem nivoju. Kadar otrok ves čas posluša nauke o tem, kako ni sposoben, kako je vsaka stvar, ki se je bo lotil, vnaprej obsojena na neuspeh, potem ni nikakršnega atributa, ki bi ga lahko uporabil kot dokaz svoje sposobnosti. In nastane prepričanje o nezaželenosti, nesposobnosti, počasi do občutka manjvrednosti in celo do končnega, absurdnega prepričanja: »nisem vreden ljubezni«, kar globoko zaznamuje življenjsko pot, predvsem glede odnosov.

Tukaj igrajo močno vlogo tudi določene telesne hibe, pomanjkljivosti, drugačnost v vedenjskem odzivu in podobno. Npr. invalid je navadno že v startu hendikepiran in temu primerni so diskreditirani tudi vsi njegovi napori pri dokazovanju svojih sposobnosti. Podcenjevalni odnos do invalidne osebe ne poteka vedno na verbalni ravni, na neposrednem pomilovanju ali podcenjevanju, temveč lahko izraženo skozi odnos sam – z gestami, ustvarjanjem osebnostne distance ali s poudarjenim odnosom medsebojnega razlikovanja. Invalidna oseba to »ve«, ker čuti in zazna na podlagi dogajanja okoli sebe.

Podarjati zaupanje otroku ali mladostniku pomeni zelo mnogo zanj, pomeni dvigovati njegovo samozavest, ga podpirati v njegovih naporih pri samodokazovanju in z vzpodbudo pridobiva tudi na zaupanju vase in v svoje sposobnosti. Otrok bi moral biti podprt pri svojem ustvarjanju v vsakem obdobju svojega otroštva in odraščanja – tudi ko razvija domišljijske svetove, prve risbe ali preproste izdelke. Nanje je ponosen. Z odobravanjem in pohvalo vzpodbujamo otrokovo kreativnost, posledično pa se seveda dviga tudi njegova samozavest, raven zaupanja sebi in drugim kot tudi raven njegove lastne samopodobe. In na podlagi te bo stopil v svet – med svoje vrstnike v vrtcu, šoli, na igrišču, dvorišču, izkazala se bo v medsebojnih odnosih na vseh področjih.

Izraz »sem, kar sem« ne pomeni strinjanja s samim seboj, zadovoljstva (narcizma) ali nezadovoljstva s samim seboj, temveč pomeni zavedanje in sprejemanje golega dejstva, da smo, kot smo, vendar je sprememba na bolje mogoča – z razvojnim procesom izgradnje svoje osebnostne strukture.

Kadar pa človek sebe ne sprejema, potem se njegovo življenje spremeni v iskanje drugačnosti od obstoječega stanja, ne glede ali bo to stanje boljše ali slabše – po osebnostno razvojni vrednosti. Gre za iskanje rešitev skozi identificiranje in ponavljajoče se poistovetenje z namišljenimi ideali, ki jih človek sam ustvarja po vzoru na druge uspešnejše, sposobnejše, lepše in pametnejše ljudi. To seveda ni rešitev, ker gre za vztrajno žrtev prilagajanja, ki izhaja iz lastnega podcenjevanja in strahu pred osramotitvijo v očeh drugih.

In če se vrnemo na sprejemanje drugih, veljajo iste zakonitosti kot pri sprejemanju sebe. Sprejemati ne pomeni nujno všečnosti, odobravanja, dovoljevanja, sočutja, podpore, zagovarjanja ali presoje. Sprejemanje pomeni sprejeti sebe, nekaj ali nekoga kot realno dejstvo brez precenjevanja in sodbe. Pomeni sprejeti nekaj brez »filtrov« prepričanj in pričakovanj, brez jeze in strahu, brez vnaprejšnjega določanja: »tako bi moralo biti in nič drugače«. Drugačnosti je človeka navadno strah, kot je strah prisoten pri srečevanju z neznanim in nepričakovanim.

Ljudje so dostikrat ujamemo v lastno past povezovanja, razumevanja, sprejemanja in klasificiranja oseb ali dogodkov. Navadno rečemo, da nikakor ne moremo osebe ali dogodka razumeti, zato ga ne moremo sprejeti. Seveda je najlažje soditi. Vendar je za razumevanje najprej potrebno sprejemanje, in ne obratno. Nekoga nikoli ne bomo razumeli, če že v osnovi ne sprejmemo dejstva, da je takšen, kot je, ne pa takšen, kot mi »mislimo«, »čutimo« ali pričakujemo, da bi moral biti. In ker ni, ga enostavno nismo pripravljeni sprejeti, seveda posledično tudi ne razumeti. To je začaran krog, ciklus večnega nesprejemanja na podlagi naših prepričanj in norm, ki bi se jih morali znebiti, če bi hoteli doseči stanje notranjega miru.

Ko sprejmemo samega sebe, svoja dejanja in preteklost takšno, kot je – kot dejstvo, šele takrat lahko začnemo konstruktivno razmišljati o možnih nadgradnjah ali spremembah. Vendar dejstvo sedanjosti in tudi preteklosti ostaja, zgodovina je dejstvo, ki ga ne moremo spremeniti. Lahko pa svoj pogled in sprejemanje ljudi, dogajanja sprejmemo kot nekaj, kar obstaja, kot nekaj, kar je – takšno kot je. In jeza, razočaranje, obupovanje, zamere in očitki – bodo redkeje prisotni v našem življenju, ohranjali bomo energijo in notranji mir.

Dodal bi še nekaj. Bolečine, strahov, bolezni ali nezaželenih čustev in misli se ne bomo znebili, dokler jih ne sprejmemo kot svoje. Kadar to zanikamo v sebi, ne priznamo kot del sebe, bomo vedno imeli težave z reševanjem in odpravljanjem teh težav, ker se ves čas spopadamo z nečim, kar ni naše (po našem prepričanju – seveda), nečim, kar ne priznamo kot del sebe, nečim tujim … Pa seveda ni tako, vsaka bolečina, žalost, sreča ali strahovi v nas – so del nas samih, in ko jih bomo pripravljeni sprejeti v tej obliki, bodo izgubili svojo moč; šele takrat se bomo lahko poslovili od negativnih občutkov, čustev in misli in bili pripravljeni sprejeti pozitivne.

Povzeto iz knjige Pot k svetlobi – Evolucija duše skozi življenje.

Avtor Matjaž Bogdan Zepan

foto: freedigitalphotos.net/images/view_photog.php?photogid=1804

Lepo je, če deliš:

O Avtorju

Pusti sporočilo