Preveč zaščitniški starši

0

Kje je meja, ko lahko rečemo kot starš, da nas skrbi za naše otroke, ko jih nadzorujemo in želimo vedeti vse: kje so, s kom so, kdaj se vrnejo, kaj delajo ter da je to v mejah normale in pričakovane ljubeče skrbi? In kje se začne pretirana skrb, nadzor in omejevanje otroka pri raziskovanju zunanjega sveta?

Seveda je razlika ali govorimo o mlajšem otroku, ki je šele dobro začel raziskovati in se skozi radovednost uči o okolju, ko si upa prvič spustiti roko starša in sam zastopicati novim obzorjem naproti, ali če govorimo najstniku, ki meni, da je ‘požrl’ vso pamet tega sveta. A vendar smo starši tukaj enotni v skrbi za našega potomca, ne glede na to, koliko je star in morebiti že opremljen za soočanje z vsemi pastmi odraslega sveta.

Malo katera družina ima danes več kot dva otroka, mnogi pari se odločijo le za enega. Tega otroka zavijata v vato, ga dušita s svojo skrbjo, ne pustita mu dihati njegovega zraka in vse želita postoriti namesto njega. Ne samo, da ga na tak način oropata spoznavanja raznolikosti sveta, ki ga obkroža, temveč ga s tem tudi neprimerno razvajata. Ko se začne prej ubogljivi otrok v času pubertete postavljati za sebe oziroma ko zahteva večjo svobodo za svoje odločitve, zelo hitro pride do velikih konfliktov znotraj družine. Starša ne zmoreta razumeti in seveda tudi ne sprejeti dejstva, da poprej miren otrok, ki je bil pod sto procentno zaščito in kontrolo staršev sedaj želi iti kdaj sam ven, s prijatelji naokoli in tega mu ne pustita, saj takoj predvidevata, da se bo otrok vdal vsem možnim grozotam. A kot vemo, ko se enkrat pes strga s ketne, je zmožen močnega ugriza!

Pri tem sploh nisem omenila zaupanja. Ker ga ni, kajti starši, ki (zmotno) mislijo, da je otrok njihova last, smatrajo, da oni vse najboljše vedo in da kakor se oni odločijo za otroka, je to edino zveličavno. Ko take starše otrok postavi pred zid oziroma dejstvo, da zahteva za sebe več zaupanja in s tem večjo svobodo, je velika težava v tem, da se starši težko privadimo na to, da ni več naša beseda tista zadnja. Kajti časi, ko so imeli oče v družini edino in poglavitno besedo, so že vsaj trideset let mimo. Otroci, ki se rojevajo zadnjih dvajset let, so popolnoma drugačni kot smo bili mi, njihovi starši. S tem se je težko soočiti, kaj šele sprijazniti. A druge ni. Tudi sama spadam med starše, ko me lasten odraščajoči otrok šola, da ji zaupam, da začnem počasi spuščati svoj nadzor, ker se zavedam, da s tem omejujem otroka, ki si mora sam poiskati svoj prostor. In seveda pri tem močno upam, da bo pri tem prejela čim manj bušk (ki so žal neizogibne), a obenem vem, da vsi mi skozi življenje, ko plujemo na takšnih in drugačnih odločitvah, butamo tem in tja ter pri tem nabiramo izkušnje, buške, bolečine in veselje, srečo ter zadovoljstvo nad preseženo omejitvijo.

Kar meni daje zaupanje, da lahko spustim otroka počasi v svet je to, da je skozi otroštvo in seveda tudi sedaj v najstništvu prejemala neskončno brezpogojne ljubezni, mej, dogovorov, kompromisov, da ima omogočeno varnost in sprejetost ter da se jo spoštuje kot avtonomno bitje z vsemi lastnostmi in potenciali, ki jih ima v sebi.

Ker se tega zavedam, sem nekoliko bolj mirna, saj vem, da vse zgoraj našteto opremi našega otroka z dobro in kvalitetno samopodobo, z vedenjem, da nikoli ni sam in da se vsak problem da rešiti, le povedati in zaupati je treba. Naše otroke ščiti prav naša, starševska ljubezen in zaupanje, ovira in ubija pa jih pretirana skrb, ki duši vsako osebnostno iniciativo in željo po osamosvojitvi. Naloga otrok je, da se poiščejo in osvojijo njim lastne izkušnje in vedeti je treba, da noben starš tega ne more narediti namesto njih.

Torej, naučimo naše otroke zaupati, učimo jih ljubiti in spoštovati, bodimo sami vzgled in lažje bo vsem nam.

Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
www.svetovalnica.si
foto: www.freedigitalphotos.net

Lepo je, če deliš:

O Avtorju

Uredništvo

Portal za zdrav način življenja.

Pusti sporočilo