Soli in poživila – Sovražniki zdrave prehrane

0

Da bi bil zdravilec resnično koristen bolniku, mora postaviti pravilno diagnozo bolezni, preden ta poškoduje njegove življenjsko pomembne organe.

Diagnozo bolezni je treba določiti že takoj na začetku, preden se simptomi in težave sploh pojavijo. Kako to naredimo? Edina možnost je, da dobro razumemo kemično zgradbo telesa in posebno kemično sestavo ter delovanje endokrinih žlez. Tako kot prehrana naredi kri in kri nato prehranjuje celice, je potrebno poznati kemično sestavo prehrane in prebave, da bomo ostali zdravi.

Kaj je prehrana in kakšna je razlika med prehrano in stimulacijo? Kolikokrat se za navideznim zdravjem skriva samo stimulacija in počasi povzroča okvare v življenjsko pomembnih organih?

ALI RES POTREBUJEMO TOLIKO SOLI?

Da bi prehrana ohranjala življenje in zdravje ter omogočala razvoj, mora biti organska. Anorganske snovi v majhnih količinah stimulirajo, hkrati pa lahko povzročijo zahrbtno zastrupitev. Če jih jemljemo v večjih količinah in dalj časa, lahko te iste anorganske snovi (ki se na splošno uporabljajo kot začimbe in za povečanje normalne sočnosti živil) povzročijo okvaro vitalnih organov. Anorganska snov, ki se pogosteje uporablja, je seveda natrijev klorid – drugače povedano kuhinjska sol.

Že dolgo je znano, da pri določenih patoloških stanjih sol stanje še poslabša. Zdaj vemo, da posreduje pri izločanju nekaterih odpadnih snovi presnove. Bolniki, ki jih bolijo ledvice, imajo pogosto edeme (telesne površine, otečene zaradi vodenice), kar je neposredna posledica prevelike količine soli v krvi. Kontrolni eksperimenti so odkrili, da natrijev klorid ovira izločanje sečne kisline, zaradi česar se ostreje izražajo simptomi bolezni, kot so revmatizem ali ekcemi.

Toda, katere argumente v zagovor uživanju soli največkrat navajajo prodajalci "zdrave" soli? Recimo tega, da živali pogosto pretečejo velike razdalje, da lahko ližejo sol. Toda mar dejstvo, da imajo živali zelo rade sol, pomeni, da jo tudi potrebujejo? Ali debela ženska potrebuje porcijo sladoleda, bogato okrašeno s stepeno smetano in sadjem, ker ima to rada? Navadite konja na sladkor, potem pa mu pustite izbiro med sladkim in slanim. Napokal se bo sladkorja in se za sol sploh ne bo zmenil. Ali to pomeni, da konji potrebujejo sladkor? Argument sploh ni prepričljiv in edina stvar, ki zasluži premislek, je, da je sol poživilo. Daje nam vtis, da se dobro počutimo, ker malo dvigne krvni pritisk in spodbudi nadledvične žleze. Ta stimulacija povzroča optimistično razpoloženje in občutek toplote, živahnosti in navideznega zdravja. Povsod slišimo, da je sol potrebna za življenje. Toda ali je to res?

Sol, najstarejšo začimbo človeka, so imeli stari Rimljani za sveto in ni dežele na svetu, ki ne bi imela celega števila vraž in izrekov v zvezi s soljo. V celi zgodovini so sol uporabljali kot mogočno zdravilo. V majhnih količinah deluje kot poživilo: v močnih dozah predstavlja eno od snovi za balzamiranje.

Stari Egipčani so uporabljali olja, začimbe in soli, da so vanje zavili
mumije; danes "mumificiramo" žive ljudi s polivkami, ki jih
sestavljajo olja, začimbe in soli.

Če se sprehodimo po ulicah kateregakoli mesta, odkrijemo lepo število sprehajajočih se mumij: suha koža, zgrbančeno telo in beli lasje so zunanji znaki otrdelih jeter in sklerotičnih ledvic. Ko jih opazujem, si pogosto rečem, da ta telesa, polna soli, po smrti ne potrebujejo balzamiranja.
Količina natrijevega klorida, ki ga ljudje zaužijejo v obliki kuhinjske soli, je veliko večja od človekovih potreb po kloru in natriju. Poleg tega je teh elementov v živilih tako veliko, da je malo možnosti, da bi sploh kdaj prišlo do premajhne količine pri komerkoli, razen pri osebah, ki se že dolgo držijo posebne omejevalne prehrane, ali če oseba ne dela v pogojih, kjer je zelo huda vročina. Najpomembneje je vedeti, ali bo oseba porabila večjo količino natrijevega klorida ali ne. Sama se ne strinjam z izjavo, da delavci v vročih podnebjih potrebujejo več soli, kar bom razložila v nadaljevanju.

ZAKAJ JE SOL TAKO ŠKODLJIVA

Kadar jo uživamo v majhnih količinah, se takoj izloči z znojem in urinom. V večjih dozah ostaja v tkivih in krvnem toku ter povzroča stanje hiperkloremije, kar pomeni, da višek soli kroži v krvnem obtoku. V teh pogojih to posameznika močno stimulira. Če takrat pride do hitrega izločanja ali potenja, se količina soli v krvi občutno zmanjša in posledica tega je stanje hipokloremije in ta nenaden padec povzroči stanje depresije. Poživilo se ni samo izločilo, temveč se je porušilo tudi izotonično ravnotežje v krvi in celic, kar povzroči šok, posebno na živcih in možganskih tkivih, ki so posebno občutljivi. Če v stanju hipokloremije znova zaužijemo sol, posameznik spet pridobi svoje ravnotežje, dobi spodbudo in se počutil bolje.

Sol je mogoče hitro izločiti skozi kožo in ledvice. Dokler je telo trdno in je odpornost dobra ter endokrine žleze dobro delujejo, ostaja malo soli. Toda ko postanejo kanali izločanja neučinkoviti, začne ostajati sol in pojavijo se škodljive posledice. To se na splošno zgodi v treh fazah.
V prvi fazi se v jetrih in ledvicah ali na koži (ali vseh treh) pokažejo težave v delovanju, čemur sledi (druga faza) z organskim uničenjem. Iz albumina, rdečih krvnih telesc in gnoja v urinu – kar so simptomi uničenja ledvic – lahko privede do tretje faze, to je zastrupitev s soljo. Drugo fazo lahko zaznamuje prehodna prisotnost albumina v urinu po fizičnih naporih ali posebno težkem obedu. V prvi fazi se začne pojavljati višek soli brez znakov ali simptomov, pri tem pa se posameznik počuti dobro in meni, da je popolnoma zdrav. Toda človek neopazno doseže stadij tretje faze, ko so ledvica tako poškodovana, da je izločanje soli praktično nemogoče. Tedaj je pogosto prepozno, da bi zmanjšali soli v prehrani in rešili pacienta. V danem trenutku je bila dosežena točka, ko je sol postala nevarna.

Uživanje anorganske soli je slaba navada. Zakaj je ne bi uživali v organski obliki, ko pa nam jo dajejo rastline v listih, cvetovih, koreninah in steblih? Ali ni to najpreprostejša rešitev? Z urinom in potom se nikoli ne izloči sol, kadar jo zaužijemo v organski obliki.
Vrnimo se k stimulaciji s soljo. Vedno več je prodajalcev in kvazi zdravilcev, ki ponujajo in obljubljajo zdravljenja in razstrupljanja z raznorazno soljo. Ali to lahko škoduje notranjim organom, ni več njihovo področje, važen je zaslužek. Niti znanstvenik ne pozna strašnih posledic zastrupitve s soljo. Vendar se da hude bolezni, kot so Brightova bolezen, arterioskleroza, visoki pritisk, astma in seneni nahod, navadno zdraviti z dieto brez soli.

Dober primer stimulacije je npr. rdeča riba v akvariju, ki postane živahnejša, ko dodajo v vodo sol. Ko jo vidiš, kako živahno se giblje, bi mislil, da je zelo zdrava, vendar jo je preprosto spodbudila sol. Stanje stimulacije je prav lahko zamenjati s stanjem zdravja. Toda temu neizogibno sledi depresija in tako dokazuje nelogičnost zdravljenja s poživili.

NAZAJ K RASTLINSKI HRANI

Gotovo bi bilo javnost potrebno poučiti o nevarnostih navad stimulacije s hrano. Toda na žalost je pri nas vse več ljudi, ki jim ni mogoče pomagati, tudi če bi lahko prišli do njih.
Ko preučujemo kosti ljudi, ki so živeli v davnih časih, ugotovimo, da so njihovi zobje v odličnem stanju, tudi če so bile njihove lobanje poškodovane. V njihovih časih je bila prehrana sestavljena iz 80 odstotkov rastlinske snovi, kar razloži odlično stanje njihovih zob. Danes zelenjava predstavlja samo 5 odstotkov naše prehrane in seveda se je v enakem razmerju spremenilo tudi telesno zdravje.

Sodoben človek je postal žival, ki golta vitamine, požira sredstva proti kislini, se pomirja s pomirjevali, si lajša tegobe z aspirinom, se spodbuja z benzedrini, ima psihosomatske bolezni in ga režejo kirurgi. Najvišje bitje v naravi je postalo utrujeno, ima čire, visok pritisk, migreno, potrebuje veliko stimulacije in je nevrotično.

Kadar dokazujem povezavo med slabo prehrano in boleznijo, me ljudje kar naprej sprašujejo: "Kakšna pa je dobra prehrana?"
Čeprav velik del ljudi v medicini nasprotuje ideji, da lahko napačna prehrana kakorkoli povzroči bolezensko stanje, še vedno trdim, da je potrebno osebno opazovanje pacienta, poznati njegovo stanje žlez, kemično ravnotežje, dednost, navade in funkcionalne težave organov, ki uravnavajo prebavo in nato predlagati pravilno prehrano, ki ustreza samo njegovemu organizmu. Različna oblika diagnosticiranja pa me je pripeljala do sklepov, da so nekatere kombinacije prehrane nevarne za človekov organizem, čeprav misli, da se prehranjuje zdravo.
Kadar postanejo prebavni sokovi toksični, je kemična sestava prebave od tega vedno motena. To je hotel povedati tudi Hipokrat, ko je govoril o "zlih sokovih". Žolč in sok trebušne slinavke se zlivata v tanko črevo in se pomešata z zaužito hrano. Eden in drugi sta lahko taka "zla soka" in preprečita pravilno prebavo celo najboljših živil.

Tudi če uporablja pacient najkakovostnejše sladkorje in škrobnata živila, se lahko zgodi, da njegova prebava ne deluje dobro zaradi nepopolnega kemičnega delovanja njegovih lastnih izločkov prebavnih sokov. V takem stanju lahko beljakovine povzročijo tumorje, maščoba čire, sladkor kisle otekline, vitamini in organske soli pa stanje škodljive stimulacije. To prav lepo ponazori staro reklo: Hrana enega je strup drugega.

HRANA NAJ BO ZDRAVILO

Neštete knjige, ki govorijo o dietni prehrani, polnijo police knjižic. Tako staro kot zgodba o Adamu in jabolku je prepričanje človeka v posebno vrednost nekaterih živil. Vedno bodo obstajali ljudje, ki bodo s posebnimi argumenti proglasili, da so odkrili čudežni napitek mladosti v takem živilu ali taki skupini živil. Na žalost je bilo kraljestvo prehrane in dietetike vedno, in najbrž tudi vedno bo, dober teren za tiste, ki obračajo odkritja znanosti v lastno osebno korist.

Veliko raziskav bo še potrebno opraviti na področju odnosa med prehrano in boleznijo in na področju, ki zadeva potrebe človeške prehrane. In ko je Hipokrat izrekel svoje geslo Tvoja hrana bo tvoje zdravilo, je gotovo mislil na zdravilne lastnosti rastlin.

»Večino tega, kar jemo, je odveč. Živeli bi lahko s četrtino tega, kar pogoltnemo. Druge tri četrtine so zato, da živijo zdravniki«. To se sliši zelo moderno, kajne? No, prav ta domislica je bila napisana na spoštljivem zavitku egipčanskega papirusa. Vse od visoke antike je bil človek vedno požrešen in je hotel dobro jesti.

Če današnji zdravniki ne bodo postali prehranski strokovnjaki prihodnosti, bodo današnji strokovnjaki za prehrano postali zdravniki prihodnosti.

Avtor: Tanja Kašlik-Taisha
www.karmaplus.net

Lepo je, če deliš:

O Avtorju

Uredništvo

Portal za zdrav način življenja.

Pusti sporočilo