Strah kot pozitivno čustvo

0

Strah je navadno negativen občutek ali čustvo, ki je pogojen z notranjim doživljanjem zunanjih dogodkov – dražljajev. Seveda strah – poleg neposrednega – trenutnega dogajanja, ki poteka v sedanjem času, lahko izvira iz preteklosti in je potemtakem spominska – izkustvena komponenta celovitega osebnostnega programa, ki jo poimenujemo negativni vzorec ali prepričanje.In strah je – po večini parametrov kot nosilec negativne vsebine in tudi po občutenju samem – negativna osebnostna komponenta. Hormoni, ki se sproščajo med občutenjem strahu, na nek način resnično »omrtvijo« človekove psihofizične funkcije (kortizol, noradrenalin, ACTH), vendar ne vsi. Adrenalin – npr. daje veliko količino dodatne energije, ki jo lahko uporabimo v pozitivne psihofizične namene. Torej strah ni le negativen občutek, saj ima kar nekaj pozitivnih funkcij.

Strah nas že v sami osnovi opozarja na nevarnost, pojavi se, ko je človek na tak ali drugačen način ogrožen. Kljub vsem možnim izrazom potrebnega občutka temeljne varnosti, je pri posamezniku občutek nevarnosti v življenju dokaj vsakodneven pojav in ne pomeni nič slabega. Nasprotno – mnogokrat je preveč poudarjen pogum le odraz nepremišljenosti, iskanja pozornosti, »krmljenja« zavestnega ega, nepozornosti, nesprejemanja, in včasih tudi – izraz strahu, ko človek ne vidi druge poti. Torej – če lahko pogum ovrednotimo z različnimi kvalitativnimi elementi, lahko seveda enako storimo s strahom.

Strah zanesljivo vsebuje tudi pozitivne komponente. V neposredni – trenutni obliki nas strah opozarja na različne nevarnosti, s katerimi se soočamo ali pa se bomo v bližnji prihodnosti. Torej imamo možnost zavestnega odziva na prihajajočo ali pa tudi neposredno – sedanjo nevarnost. Seveda pa zato potrebujemo možnost nadzora nad strahom, torej obvladovanja samega sebe. Je to težko? Niti ne, saj gre za zavesten proces, ki zlahka ali pa malce težje povzroči realizacijo našega odgovora na izziv – predmet strahu.

V konkretnih primerih strahu, ko gre za negotovost, omahljivost, tremo, pričakovanje, soočanje ali izvrševanje določenih dejanj v prihodnosti, nam strah daje opozorilo, da vklopimo funkcijo zavestnega delovanja – razmišljanja, odločitev in ukrepanja. S pomočjo energije, ki nam jo da na razpolago – recimo adrenalin – storimo to zlahka. Konkretno adrenalin nam daje možnost nadpovprečnega fizičnega napora, obenem pa tudi možnost manifestacije neverjetno kristalno čiste zavesti. S to zavestjo odločamo in telo bo zanesljivo ubogalo.

Strah nas uči spoštovanja družbeno-socialnih vrednot, etičnih norm in pravil, ki so temelj človekovih medsebojnih odnosov. Vse to tudi izgrajuje človekov zavestni ego, ki je v prvi polovici življenja še kako pomemben. Strah, če mu prisluhnemo, nas varuje pred vsakodnevnimi nevarnostmi, s katerimi se soočamo v življenju. Strah se pojavlja v obliki podzavestnega vzorca, intuitivnega izraza, ki ga zlahka ozavestimo, le če tako želimo, saj sam od sebe prihaja na zavestni nivo. Kako bi se znašli v prometu, na cesti, v gozdu, v tujem kraju v neznani kulturi, v poslovnih in zasebnih odnosih, če ne bi imeli v sebi tisti glasek strahu, ki nas opozarja na previdnost in pravilno odločanje ter ukrepanje v konkretnih okoliščinah. Strah je neke vrste »predvid«, je intuicija subjektivne sfere, v kateri je ujeta vsebina vseh učenj, navad, lekcij – vseh kognitivnih procesov, s katerimi se posameznik razvija.

Sproščenost, zaupanje, neposrednost in prepuščanje pogojujejo eden drugega in so rezultat pravilnih odločitev ter izgradnje zrele osebnosti, niso pa nujno pozitiven izraz, če osebnostno človek ni v stanju samo odgovornosti, ko tega nivoja še ni dosegel. In za dosego tega stanja so bistveni strahovi v času razvoja, da posamezni sploh lahko nekoč izraža vse našteto – brez strahu.

Nadzorovanje strahov ni posebna umetnost, je pa potrebno delo na samem sebi – analiza delovanja, pogojenosti in odzivov v samem sebi. Reakcije so manifestacija človekove osebnostne zrelosti in neposreden analitični pripomoček, ki ne laže, temveč vedno izraža dejansko stanje. Večinoma imamo zaporedno mišljenje – analitiko in logiko dovolj izpiljeno, da lahko spremenimo odziv na določene zunanje dražljaje. Torej storimo to in ne trepetajmo vse življenje. V določeni meri nam pri tem pomaga tudi vzpostavljanje »notranjega« miru – miru v srcu in duši, ki daje bistre misli in dviga zavest do tiste meje, ko »spregledamo« svoj namen in ga začnemo tudi realizirati. To dosežemo večinoma in najlaže z različnimi meditativnimi tehnikami, kar pa mora biti seveda redno udejstvovanje, ne le »vikend« projekt ob neposrednem zavedanje lastnih omejitev.

Povsem drugače pa je, če se strah pojavlja redno v določenih pogojih – ob identičnih stanjih. Tak strah je globok podzavesten program, ki je del – vsebina nezavednega ega. Okoliški dejavniki so v teh primerih poglaviten vzrok za napačno transmutacijo zunanjih dražljajev v negativno izraženo notranjo strukturo, ki sčasoma postane vsebina – vedenjski vzorec, ki je vse prej kot pa pozitivne narave. Taki strahovi lahko postanejo trajna tesnoba, psihoze ali pač kakršnokoli anksiozno stanje. Vendar če vzamemo strah kot strukturo, ki je sestavljene narave, lahko vidimo, da nam daje tudi pozitivno noto. S čem? S samim obstojem! Strah, ki pomeni negativno čustveno prepričanje ali izrazni vzorec kot program, nam daje jasno vedeti – poleg svojega obstoja – tudi vzročnost, pogojenost, kaže nam vzorec ponavljanja, ki nas pripelje do pomembnih odgovorov – čemu se nam to dogaja. Torej je osveščanje enostavno in spontano, sprejeti moramo dejstvo obstoja strahu kot negativnega vzorca v nas kot del nas, in ne kot nekaj tujega. Tuje je vedno moteče, lastno je večinoma sprejemljivo v zavesti človeka. Pa si poglejmo, v čem se takšni strahovi razlikujejo od prej omenjenih – trenutnih življenjskih opozoril. Odgovor bi bil: v trajanju, v starosti in v večnih ponovitvah.

Kako težko je »kronične« strahove vzeti kot nekaj pozitivnega? Ni težko! Ko enkrat vemo, čemu se nam pojavi določen strah, ozavestimo vzrok in reakcijo – strah transformiramo v drugačno – pozitivni izraz. Tudi strahove, ki so »globoko« v nas in izbruhnejo ob določenih priložnostih in razmerah, lahko vzamemo kot del učenja – poti razvoja osebnosti, predvsem transcendentne – zavesti duše. Zavemo se vzrokov, čemu se nam to dogaja, zavemo se neposrednega vira (starši, okolje itd.) in si dopustimo sprejeti dejstvo, da kot otroci nismo mogli ravnati drugače. Naša percepija je potekala v specifičnih pogojih, kjer zavestna sfera ni bila izražena kot je danes, ko smo odrasli.

Otrok je do tretjega leta starosti v glavnem v theta stanju možganskega valovanja (od 4 – 7 Hz), kasneje do sedmega leta in še naprej v puberteto v alfa stanju (od 7 – 13 Hz), kar pomeni, da leva – razumska hemisfera možganov ni aktivna kot v dobi odraslosti. Toda sedaj imamo vsa možna orožja, s katerimi lahko spremenimo svoje podzavestne odzive in jih izrazimo povsem drugače.

Na prvem mestu bi tukaj izpostavil razum kot primarno komponento, s katero na zavestnem nivoju spreminjamo svoje delovanje. Za utrjevanje možnosti prestrukturiranja negativnih vzorcev, ki povzročajo strahove lahko uporabimo avtohipnozo v obliki programa, ki sicer ni najboljši, ker gre za nadgradnjo, ne za transformacijo, saj prejšnji vzorec ne »izhlapi«, temveč je prevladan z »svežim« – želenim. Enako kot pri prejšnji obliki strahov lahko tudi tu uporabimo meditacijo za vzpostavljanje stanja »miru« v samem sebi. Vsekakor pa je na prvem mestu zavestna samo psihoanaliza in zavestna sprememba delovanja.

Obstaja tudi kar nekaj ezoteričnih metod za odpravo strahov, ki jih uporabljamo, vendar gre (vsaj v mojem primeru) le za podporo, pomoč, ker največ je vsekakor vredno delo, ki ga na samem sebi človek opravi sam – in to predvsem na zavestni ravni.

Ne bojte se strahov, ker nam le kažejo – kaj moramo spremeniti pri samem sebi, pri svojem sprejemanju, odzivu in delovanju, da bomo stopili korak naprej. Bolezni in trpljenje nas uči, enako nas učijo strahovi. In nikoli jih ne izpostavljajmo kot nekaj tujega, nekaj izven nas, vzemimo jih kot sestavni del naše vsebine, ki je moteč in ga moramo zato izločiti in nadomestiti z drugačnim – pozitivnim vzorcem.

Avtor: Matjaž Bogdan Zepan

foto: freedigitalphotos.net

Lepo je, če deliš:

O Avtorju

Pusti sporočilo