Svet okrog nas je poln čudovitih reči, veličastnih stvaritev in čudežev

0

Stara sufijska zgodba govori o pogovoru učitelja s pridigarjem.

Učitelj: “Misliš torej, da bo tvoja duša v nebesih, ko boš umrl?”
Pridigar: “Da.”
Učitelj: “In tvoje telo bo v grobu?”
Pridigar: “Da.”
Učitelj: “In kje, če smem vprašati, boš ti?”

Nara Petrovič ni pridigar niti učitelj, ampak iskalec, zato je njegova knjiga pripoved samotnega iskalca. Iskalca v samosti, ki se giblje po neznanem teritoriju, za katerega ne obstoje nobeni zemljevidi. Teritorij je težaven in nevaren, kajti hodi po ostrem grebenu in na obeh straneh zeva globok prepad. Hoja zahteva izjemno pozornost, ki jo premore zgolj razsvetljeni človek. Svoboda njegovega duha se kaže v njegovem čudenju; Goethe je zapisal: “Tu sem, da bi se čudil.”

Iskalec Nara pozorno opazuje in se čudi. Govori nam, da je morje, zajeto v kozarec, le kozarec slane vode, da zemljevid še ni teritorij, da jedilni list še ni večerja. Da izkusimo jed, ni dovolj poznavanje receptov, da izkusimo naravo, ni dovolj branje znanstvenih razprav. Če hoče riba, ki jo val vrže na suho, preživeti, mora nazaj v vodo. Ni dovolj, da jo vlažimo z vodo. Tudi človek se mora, tako kot riba, vrniti tja, od koder izvira.

Svet okrog nas je prepoln čudovitih reči, veličastnih stvaritev, čudežev.

Ali temu rečemo znanost, religija ali misticizem, niti ni pomembno. Sodobni človek živi v svetu, kjer velja čudna mešanica resnic, znanstvene, religiozne in magijske. Zavestni vzgibi, misli in prepričanja ljudi so nenavadna mešanica napačnih podatkov, pristranosti, iracionalnih strasti in predsodkov, v katerih plavajo delci neke izbrane resnice, ki naj bi zagotavljala, da je zmes pristna in resnična. Miselni postopek sicer poskuša vso to zmedo urediti po zakonih logike in verjetnosti, toda to je le zemljevid, ki ga uporabljamo pri organiziranju našega življenja. Ampak, ker karta še ni teritorij, nam zemljevid ne zadošča kot zanesljiv vodnik za potovanje. Sopotnik avtorja je duhovni učitelj Anthony de Mello in med njegovimi teksti sem našel zapisano zgodbo “Gozdna cerkev”:

Nekoč je bil gozd, v katerem so ptiči peli podnevi in žuželke ponoči. Drevesa so rastla, cvetice cvetele in vsa živa bitja so se veselila življenja v svobodi. Vsi, ki so vstopili tja, so bili popeljani v Samoto, ki je domovanje Boga, ki prebiva v tišini narave in njene lepote. Toda prišlo je obdobje nevednosti, ko so postali ljudje zmožni graditi tristo metrov visoka poslopja in v enem samem mesecu uničiti reke in gozdove in hribe. Gradili so bogoslužne hiše iz lesa gozdnih dreves in iz kamna gozdnih tal. Kupole, vrhovi zvonikov in minareti so moleli v nebo; zrak je bil poln zvonenja zvonov, molitve, pesmi in spodbujanja. Bog nenadoma ni več imel doma.
Toda Bog skriva stvari tako, da nam jih položi pred oči. Recimo čudeže. Čudeži se vedno dogajajo vmes, v odnosu.

Carlos Fuentes piše: “Neobičajno, brž ko se ponovi, postane običajno, in brž, ko se tisto, kar je doslej veljalo za običajno, ponovi, postane čudež.” Toda v sprevrženem svetu veljajo argumenti moči, ne pa pričevanja modrih. Modreci so vedno bili nebodigatreba, zato so pogosto končali na grmadi ali pa pribiti na križu. Enako se dogaja tudi samotnim iskalcem Boga. Za znanost je Bog večna spremenljivka, filozofiji večni kamen spotike, religiji nepremični kamniti steber, primeren in priročen hkrati tudi za mučenje ljudi svobodnega duha.

Ali pristati na diktat centrov moči, ki nam vsiljujejo razlago sveta ali prisluhniti hermenevtiki narave, ki poskuša svet občutiti? Hermenevtika kot branje stvarstva in nas samih, hermenevtika, ki nam postavlja večna vprašanja, kako dobiti smisel celote iz posameznih delov in kako razumeti posamezne dele iz konteksta celote?
Ob teh vprašanjih moramo odstraniti prav vse naše predsodke, tako kot Nara hoditi po robu, se razgaliti prav do dna naše duše in z radostjo čakati odgovor, odrešujoči trenutek, ko se bo naša duša srečala z Dušo sveta. Skozi vsako sporočilo ena Misel govori drugi Misli. In prav s tem je iskano tudi že vnaprej najdeno. To je notranji temelj, izvor vsega poesis, to je vir duhovne avtopoesis človeka. Navidezni dialog se vedno spremeni v razgovor s samim seboj, kajti Duh večno govori Duhu!

Eno je v vsem in vse je v enem. To si ti! Na nebu ni poti, v sebi išči pot, Bog biva znotraj tvojega srca, v samem središču tvoje duše.

Avtor piše: “Bog je odnos in odnos je Bog. Bog je vmes, je osebna izkušnja.” V našem srcu biva, in zaznamo ga v zrcalu stvarstva, v lepoti narave, kajti lepota je večnost, ki sama sebe gleda v ogledalu, in mi smo ta večnost in mi smo to ogledalo. Vsi živimo v zrcalnem svetu in vse, kar vidimo, smo le mi sami. Vprašajmo: “Ali sanjam ali sem sanjan?” in dobili bomo odgovor: “Sanje niso nič manj resnične kakor sanjalec.” Svet se nam naenkrat prikaže kot fantastični kvantni kalejdoskop.

Kdo torej smo ljudje?

V sodobni družbi je človek razglašen kot sebični individualist in to mu povzroča strahotno eksistenčno stisko. Toda človek se realizira zgolj kot odnos.
Človek mora priti v stik z življenjem okoli sebe in ga uporabiti kot zrcalo, v katerem bo odsevala njegova duša. Kar je izven nas, je v nas samih. Zunanji svet je zgolj zrcalna podoba dogajanja v nas samih. S to duhovno transformacijo človeka pa veliki metafizični trikotnik, ki ga tvorijo: Bog, Narava in Človek, postane krog. Vse je v enem in eno je v vsem, tisto je to in to si ti, Tat tvam asi – To si ti! Iskanje Boga se sprevrže v iskanje sebe – Idem cogniscit idem.

S tem smo prispeli na konec avtorjeve pripovedi o iskalčevi hoji po robu. Sledi še zadnji avtorjev nasvet, prilagodite se skupnosti, a pazite, da pri tem ne izgubite svoje duše.

Anton Komat, biozof in pisatelj
Iz predgovora knjige Bog – navodila za uporabo

Lepo je, če deliš:

O Avtorju

Uredništvo

Portal za zdrav način življenja.

Pusti sporočilo