Do uspeha in harmonije vodi spoštovanje

0

Spoštovanje je ena od osnovnih človeških vrednot, ki pa je na žalost ne srečamo prav pogosto. Nekateri jo zamenjujejo s klečeplazenjem, drugi menijo, da s tem, ko spoštujemo druge, jemljemo vrednost sami sebi.

Res je, da si je spoštovanje treba pridobiti, se mi pa zdi, da je danes to še veliko težje, kot je bilo včasih. Po eni strani smo bolj sproščeni v odnosih in smo si na neki način bližje, po drugi pa včasih prav ta velika bližina ne daje prostora za pristno spoštovanje. Kako torej najti pravo ravnovesje?

KATERE ZUNANJE OKOLIŠČINE VPLIVAJO NA SPOŠTOVANJE

Spoštovanje v najširšem smislu pojmujem kot zavedanje, da ima vsak človek svojo vrednost sam po sebi, že zato ker je človek. Lahko so mi nekatere njegove lastnosti všeč ali pa ne, vendar pa, dokler ne dela očitne škode, mu moram pustiti, da je to, kar je, in da živi svoje življenje, kot meni, da je zanj najbolje. Ne morem vedeti, kaj se dogaja v njem, kakšne so njegove izkušnje in zakaj počne to, kar počne. Verjamem, da včasih tega ne ve niti sam. Ljudje smo preveč kompleksni, da bi se lahko razvrstili v ozke predalčke. Imamo dediščino, ki jo prinesemo na svet v svojih genih, vendar jih še vedno premalo razumemo. Ti nam dajejo nekakšen grob okvir, česa smo sposobni in česa ne, vendar pa je veliko odvisno od okoliščin, v katerih živimo, in od naših preteklih izkušenj. Včasih smo predvidljivi in preprosti, drugič pa si sami kompliciramo in otežujemo življenje, pa še sami ne vemo, zakaj.

Govorimo o zunanjem in notranjem okolju, ki nas oblikujeta in določata. Na zunanje okoliščine svojega življenja dostikrat nimamo velikega vpliva. Rodili smo se v določenem zgodovinskem obdobju, na določenem geografskem območju in v določeno skupnost. To je tako kot naši geni okvir, v katerem se razvijamo in rastemo, pridobivamo izkušnje in se učimo. Lahko je do nas prijazno ali pa ne. Kot otroci sprejemamo vrednote in jih “ponotranjimo”, prevzamemo kot svoje lastne. Ena od njih je tudi spoštovanje do svoje okolice in do sebe samih.

Samo spomnimo se, kako smo kot otroci z občudovanjem gledali na svoje starše in vzgojitelje. Zdeli so se nam vsemogočni. Če smo imeli srečo, so znali zadostiti našim potrebam in v njihovem zavetju smo se počutili varne, ljubljene in spoštovane. Če ni bilo tako, smo to lahko doživeli, kot da tega nismo vredni, in se nismo mogli zares ceniti.
Nekateri starši so preveč togi in strogi in se vedejo, kot da je otrok njihova last, s katero lahko počnejo, kar hočejo. Ne zaupajo otroku in njegovemu razvoju ter so preveč nadzorniški in posestniški. Ne spoštujejo njegovih potreb in zahtevajo več, kot glede na svojo starost zmore.
Drugi so premehki in otroka preveč razvajajo ter mu ne znajo postaviti meja, na katere bi se lahko oprl, dokler ne odraste dovolj, da bi se bil sposoben sam usmerjati. Nalagajo mu preveliko breme odločanja, za katero še ni zrel.

Pravo mero je težko najti in večina staršev se kljub morebitnemu trudu, da bi se izobrazila na tem področju in sprejemala čim boljše odločitve, zavestno ali ne, večinoma opira na svoje lastne izkušnje in prenaša naprej vzorce vzgoje svojih staršev. Če so si ti znali pridobiti spoštovanje in zaupanje otrok, ga bodo ti najverjetneje znali posredovati tudi naslednji generaciji.

Ni naključje, da je med desetimi zapovedmi tudi spoštovanje do staršev (ali v širšem smislu starejših). Mladi so še neizkušeni in zaletavi in bi brez usmerjanja starejših naredili še veliko več napak kot jih. Na žalost moramo nekatere lekcije izkusiti na lastni koži, da jih sprejmemo. Če svojih učiteljev (med njimi so seveda najprej starši) ne spoštujemo, se bomo težko učili od njih. Ne gre namreč samo za prenašanje znanja, ampak za učenje z zgledom, kako se spopadati z življenjskimi izzivi in kako reševati težave, pa tudi kako uživati življenje. Velika je namreč razlika med “življenjem” in golim “preživetjem”. Jaz zase vem, da najbolj spoštujem ljudi, ki znajo kljub težavam ohraniti trezno glavo, samozavest in pozitiven odnos do življenja. Malo je v življenju “velikih dogodkov”, večina se ga odvija v vsakdanjih dejavnostih, ki pa jih moramo znati osmisliti in ceniti. Dobro opravljeno delo morda ni ravno “svetovni dosežek”, je pa nekaj, kar nas bogati in nam daje samospoštovanje in zavest, da znamo in zmoremo.

Avtor: Dr. Vojka Bole-Hribovšek
www.karmaplus.net

foto: freedigitalphotos.net/images/view_photog.php?photogid=809

Lepo je, če deliš:

O Avtorju

Uredništvo

Portal za zdrav način življenja.

Pusti sporočilo