Vitamin B17

0

V zmernih količinah kot preventivno sredstvo
Učinek vitamina B17 na raka je še vedno opisan samo teoretično, čeprav so rezultati njegovega jemanja precej temeljito raziskani. 

Že leta 1902 je John Beard, profesor embriologije na Univerzi v Edinburghu, predlagal zdravstveni javnosti, da bi maligne tumorje in raka zdravili z učinkovito uporabo navadnih encimov in ne z operacijami, kemoterapijo in obsevanj. Beardovo teorijo je uradna medicina osmešila. Čakala je vse do leta 1938, ko sta jo začela naprej razvijati dr. Ernst Krebs in njegov sin dr. Enrst Krebs mlajši. Po številnih letih raziskav sta v 50. letih minulega stoletja izolirala nov vitamin in ga poimenovala B17 oziroma laetril. Ker ta "vitamin" pridobivajo iz družine Prunus Amygdalis Rosacea, nosi tudi ime amigdalin.

Vitamin B17 najdemo v naravni hrani, ki vsebuje nitroloside (zlasti v koščicah marelic, breskev, jabolk, češenj …). Čeprav so ga izolirali šele pred petdesetimi leti, so ga na Zahodu v naravni obliki prvič uporabili za zdravljenje raka že vsaj leta 1843. Na Kitajskem naj bi že pred tri tisoč leti zdravili tumorje z grenkimi mandlji, ki imajo precej visoko vsebnost tega vitamina.

Kaj je vitamin B17?

Kot rečeno, to je naravna sestavina koščic sadežev iz rodu Prunus rosacea, a tudi nekaterih drugih semen in sadežev. Najbolj bogata z vitaminom B17 so jedrca koščic marelic (vsebujejo ga od 2 do 3 odstotke), sledijo grenki mandeljni, jedrca koščic breskev, nektarin, češenj, sliv in jabolk. Majhne količine tega vitamina je najti v ajdi, prosu, nekaterih kalčkih in travah, bambusovih vršičkih, številnih vrstah divjega jagodičja, makadamiji in lanenem semenu, v sledeh pa tudi v številnih drugih divjih in kulturnih rastlinah, ki so dandanes tako rekoč izbrisane iz naše vsakdanje prehrane.

Vitamin – da ali ne?

Vitamin B17 je sestavljen iz dveh molekul glukoze, močno vezanih z molekulama benzaldehida in hidrogencianida. Zaradi vsebnosti dveh zelo strupenih sestavin ga ima uradna medicina za strupenega in je v obliki tablet marsikje po svetu prepovedan. Poleg tega uradna medicina trdi, da mu je zmotno reči vitamin, saj nima enakih lastnosti kot drugi vitamini.

S trditvijo, da B17 nima enakih lastnosti kot drugi vitamini, bi se tehnično strinjala tudi dr. Krebs in njegov sin, toda na drugi strani imata zelo tehten argument, zakaj si laetril vseeno zasluži ime vitamin. Dr. Krebs ugotavlja, da je rak bolezen presnove in ne nastane zaradi virusa, bakterije ali zastrupitve, poleg tega ni nalezljiv; takšne bolezni so vedno povezane s prehrano, ali bolje rečeno, z določenim prehrambnim primanjkljajem. Po Dr. Krebsu "v zgodovini medicine ni bilo nobene kronične ali presnovne bolezni, ki bi jo lahko preprečili ali ozdravili drugače kot s snovmi, ki jih najdemo v prehrani ali nastanejo pri presnovi". Snovem, ki zdravijo bolezni ali napake v presnovi oziroma skrbijo za njegovo brezhibno delovanje, pravimo vitamini. 

Skorbut, na primer, je bil strašna bolezen pomorščakov, ki je prizadela do tri četrtine posadk. Velika Britanija je zavladala svetovnim morjem predvsem zato, ker so Britanci prvi odkrili učinek limone in drugih agrumov na zdravje mornarjev. Pozneje je bilo ugotovljeno, da je aktivna snov v limonah vitamin C.
Pelagra, še ena bolezen presnove, je v določenih obdobjih v zgodovini odnesla veliko življenj, zlasti na jugovzhodu ZDA. Ameriški kirurg dr. Goldberger je dokazal, da je ta bolezen povezana s primanjkljajem zelene zelenjave v prehrani. Bolezen je začel zdraviti s pivskim kvasom in dosegel odlične rezultate. Poznejše raziskave so pokazale, da je aktivna sestavina v pivskem kvasu niacin ali vitamin B3.

Perniciozno anemijo, za katero je umiralo 98 odstotkov obolelih, so prvič pozdravili dr. Murphy, dr. Shipple in dr. Minot, ko so ugotovili, da gre pri tej bolezni za prehrambni primanjkljaj. Kot zdravilo so uporabljali rahlo opražena mleta jetra, zato so med drugimi zdravniki veljali za mazače. Pozneje je bilo ugotovljeno, da bolezen povzroča primanjkljaj vitamina B12 in folne kisline, ki ju je največ prav v jetrih.

Kar so torej vitamin C za skorbut, vitamin B3 za pelagro in vitamin B12 za perniciozno anemijo, naj bi bil vitamin B17 za raka.

Učinek vitamina B17

Zakaj človek dobi raka? Zaradi cigaretnega dima, različnih sevanj, toksičnih dodatkov k prehrani, izpostavljenosti soncu ali morda zaradi neštetih drugih dejavnikov tveganja? Dr. Krebs meni, da je dejanski vzrok preprosto pomanjkanje vitamina B17, ki ga v rafinirani zahodnjaški prehrani ni že veliko let. Kancerogeni dejavniki naj bi samo sprožili bolezen, ki se je sicer že dolgo razvijala zaradi pomanjkanja vitamina B17.

V rakastih celicah je encim beta-glukozidaza, ki deluje tako, da sprosti trdno vez dveh molekul glukoze, benzaldehida in hidrogencianida. Sproščeni strupeni sestavini uničita rakasto celico. Beta-glukozidaze je v rakastih celicah tudi do stokrat več kot v normalnih celicah, ki jo obdajajo, zato vitamin B17 sprosti strupene sestavine samo v rakastih celicah.

Drug zelo pomemben encim, rhodanese, pa je prisoten izključno v zdravih celicah, kjer deaktivira cianid in benzaldehid ter ju v trenutku spremeni v zdrave in koristne stranske produkte (tiocianat in benzojevo kislino). Mehanizem omenjenih encimov naj bi skrbel za to, da vitamin B17 selektivno uničuje rakaste celice. Tej razlagi nekateri zdravniki nasprotujejo, češ da je nezadostno dokazana in neutemeljena.

Prednosti vitamina B17

Vitamin B17 ni čarobna paličica, s katero bi lahko z malo truda ozdravili vse vrste raka. Koristil ne bo prav veliko, če bolnik ne spremeni načina življenja, zlasti ko gre za prehrano, telesno dejavnost in življenjsko okolje, če ne zmanjša stresa in pesimizma ter poveča voljo do življenja. Najučinkovitejši je kot preventivno sredstvo, za kar je dovolj, če čimveč sadja užijemo skupaj z jedrci iz razbitih koščic, peške jabolk pa lahko kar zgrizemo. Priporočeno je zaužiti do sedem jedrc mareličnih koščic na dan ali ustrezno količino vitamina B17 iz koščic drugega sadja. Ker vitamin B17 v zmernih količinah nima stranskih učinkov, velja poskusiti.

B17 je najučinkovitejši kot preventivno sredstvo, za kar je dovolj, če čimveč sadja užijemo skupaj z jedrci iz razbitih koščic, peške jabolk pa lahko kar zgrizemo.


Avtor: Nara Petrovič
www.viva.si

Lepo je, če deliš:

O Avtorju

Pusti sporočilo