Zavajanje brbončic

0

Pridelki iz hidroponike in rastlinjakov nimajo okusa in vonja, zato so enako neokusni tudi izdelki, narejeni iz njih.

Da bi bilo kupljeno mikavno in mamljivo dišalo, uporablja industrija ojačevalce okusa, arome, sladila in barvila, ki nimajo nič opraviti s trajnostjo in z varnostjo živil. Nasprotno, tveganje za naše zdravje povečujejo. Njihov namen je: zavajanje porabnikovih čutil. Zato sodobna industrija upravičeno uporablja izraz dizajniranje hrane, saj tehnologi počnejo ravno to.
Izvirna surovina je le podlaga, ki s pomočjo kemije dobi videz, okus in želeno teksturo.

Umetniki ličenja
Industrija razpolaga z vsemi barvili, ki jih umetniki ličenja današnje prehrane potrebujejo.
Ojačevalci okusa pričarajo v naših možganih tudi tisto, česar ni. Škodijo nam s tem, da pretirano stimulirajo nevrone in jih izčrpavajo. Neodvisni znanstveniki uvrščajo v skupino ojačevalcev okusa tudi sladilo aspartam.

Najbolj zanimive so arome. Za razliko od drugih snovi, ki vsaj imajo svoje ime in oznako E, pri aromah dejansko ne vemo, pri čem smo. Da bo zmeda še večja, lahko proizvajalci uporabljajo izraz aroma tako za naravne kot za umetne snovi. Pravilniki sicer zahtevajo navajanje umetnih arom, a so kršitve zelo pogoste, in inšpekcije se v praksi le redko spuščajo v takšne »malenkosti«.
Posebnost je besedna zveza »naravni enaka aroma«. Ko smo na Zvezi potrošnikov prosili za razlago tega termina, so nam pojasnili, da bi to teoretično moralo pomeniti aromo, narejeno iz naravnih snovi, vendar ne nujno iz tistih, po kateri bo nam dišalo. Tehnologi pa pravijo, da včasih še sami ne vedo, kako je kakšna izmed teh »naravni enakih arom« sintetizirana.

Barvila
Skupina E-jev, ki se začnejo s številko 100, označuje barvila, ki jih dodajajo naši hrani.
Vsa barvila niso sporna. Med E-ji so namreč tudi naravni pigmenti kurkume, korenčka, rdeče pese, karamele, klorofil,… Težava z naravnimi barvili je v tem, da niso tako obstojna (s časom zbledijo) in so za industrijo precej dražja od sintetičnih.

Najbolj škodljiva so sintetizirana barvila, ki jih uvrščajo v skupino AZO DUES. To so snovi s specifično molekularno strukturo, na katere se ljudje z bolj občutljivo prebavo hitro odzovejo. Praviloma povzročajo azo barvila težave tistim, ki ne prenesejo aspirina, imajo izpuščaje ali so astmatiki.
Azo barvila lahko izzovejo krčenje bronhijev, kar lahko sproži astmatičen napad. Povzročajo lahko tudi rdečico, solzenje oči in smrkanje, zamegljen vid, v najhujših primerih vplivajo tudi na kri. Dr. Ben Feingold opozarja, da so azo barvila na listi snovi, ki lahko povzročajo sindrom hiperaktivnosti pri otrocih.

Na listi najbolj problematičnih so:
E-102 tatrazin
E 107 rumena 2G
E 110 sunset yelow, FCF, sončni zahod – rumenooranžna
E 122 carmoisine (karmin)
E 123 amaranth (ime nima nič skupnega z žitom)
E 124 ponceau 4R (škrlatno rdeča)
E 128 rdeča, Red 2G
E 154 rjava FK
E 155 čokoladno rjava HT
E 151 črna PN
E 180 rubin

Posebna skupina so barvila, pridobljena iz premoga. Nekatera danes sintetizirajo na nov način. Tudi ta lahko imajo azokonfiguracijo. Mednje sodijo: E 104, E 127, E 131; E-132 in E-133

Ojačevalci okusa
Ojačevalce okusa označujejo z oznakami od E-620 do E-637 (če medtem niso dodali še kakšnega).
Najpogosteje uporabljan je MSG (mononatrijev glutaminat E-621), ki nam da občutek osemkrat močnejšega okusa, kot ga živilo dejansko ima. Industrija ga obožuje, uradna znanost se še obotavlja, da bi ga razglasila za škodljivega (predstavljajte si škodo za industrijo), nevladne organizacije pa svarijo pred MSG kot pred enim izmed najbolj razširjenih eksotoksinov, ki sčasoma povzročijo neskončen seznam težav z zdravjem.

Trenutno je uradno stališče, da se ga ne uporablja pri otrocih in v hrani za dojenčke. V večini industrijsko pripravljenih izdelkov pa se mu boste le stežka izognili.
Dovoljena dnevna količina je od 0 do 120 miligramov na kilogram telesne teže. Po mnenju neodvisnih raziskovalcev je to daleč nad varnim. Težava je v tem, da posledice zaužitih eksotoksinov niso opazne takoj in jih v kratkotrajnih poskusih ni možno dokazati.

Če pojeste juho, pripravljeno s kocko ali standardnimi osnovami za bujon, zaužijete v povprečju 10 gramov eksotoksinov na kilogram telesne teže. To pomeni, da bo oseba, ki zaužije pol litra juhe, in tehta 50 kilogramov, že s tem zaužila kar 5000 mg oz. 100 mg eksotoksinov na kilogram svoje telesne mase. Temu dodajte še kakšno pašteto, salamo, čips, omake, prelive in podobno, pa bo vaša dnevna doza daleč nad priporočljivo.
Izdelki z ekocertifikati se praviloma zelo izogibajo uporabi tovrstnih ojačevalcev okusa. Obstaja tudi veliko naravnih kock in jušnih osnov brez spornih E-jev, zato izbirajte previdno.

Vir: www.zazdravje.net

Lepo je, če deliš:

O Avtorju

Uredništvo

Portal za zdrav način življenja.

Pusti sporočilo